Kot strokovnjak za vzgojo otrok je gost številnih šol za starše po vsej Sloveniji, odgovarja na vzgojne dileme ter poudarja, da moramo danes postati varuhi otrokovega otroštva.

Na kaj bi opozorili kot problem št. 1 trenutne vzgoje?

Izvirni greh je permisivni pristop, ki smo ga sistemsko uvedli pred nekaj desetletji. Praktično ni več strokovnjaka, ki bi ga še zagovarjal. Gre za slepo ulico. Starši so se znašli v zelo nenavadnem položaju, ko niso več kos svojim otrokom; govorimo že o predšolskih otrocih. Sistemsko vpeljana permisivna paradigma nas je 20, 30 let intelektualno preparirala, kako se je treba z otrokom pogovarjati, se dogovarjati, mu vse nuditi, kako mu ne smemo postavljati nobenih meja, ga v nič siliti …

Izvirni greh vzgoje je permisivni pristop.

Starši so se prelevili v neke dežurne izpolnjevalce otrokovih potreb, so dežurni animatorji. V otroku se še niti ne prebudi želja, potreba, pa jo starši že zadovoljujejo. Mame so 24-urni dežurni servis; otrok niti ne utripne z očmi, mama že skoči. Na šolah za starše vedno rečem: »Mame, ni vam treba biti toliko na razpolago.« Učimo tudi, naj se starši ne ukvarjajo toliko z otroki, naj jim dajo malo miru. Otrok ima svoj notranji svet in naj se zaigra tudi sam. Zakonsko pa bi morali prepovedati besedo: »Pazi!« Mislim, da oguljena kolena spadajo k odraščanju in so simbol zdravega otroštva.

Kako pa naj otroka potem opozorimo na to, da se mu ne bi kaj zgodilo – zagotovo mu ne želimo, da bi npr. padel s kolesom, ko se ga uči voziti?

Otrok se bo sam naučil. Del odraščanja je tudi to, da kdaj padeš ali dobiš kakšno prasko. Pred leti sem stal v družbi s približno 10 moškimi in smo ugotovili, da imamo vsi na bradi črto – brazgotino zaradi preklane brade. V nas pa se je naselil nek demonski strah, da se bo otroku kaj zgodilo. Nič se mu ne bo zgodilo. Tudi če ga kdaj opeče kopriva, ga piči čebela ali pade s kolesom. Ravno nasprotno, trdno sem prepričan, da so to izredno pomembne izkušnje za življenje.

Vzgoja je priprava otroka na življenje. Na predavanjih vprašam starše: »Kaj bi naredili za otroka?« Enoglasno odgovorijo: »Vse.« To je problem. Otroci ne morejo razviti svoje samopodobe in samozavesti, ker smo jih oropali teh izkušenj. Že majhen otrok staršem dostikrat reče: »Bom sam, sem že velik.« S tem, ko otroke predolgo dojimo, ko jim pustimo spati med staršema in podobno, jih umetno držimo na nižji razvojni stopnji, da ne morejo razvijati svojih potencialov.

S tem, ko otroke predolgo dojimo, ko jim pustimo spati med staršema in podobno, jih umetno držimo na nižji razvojni stopnji, da ne morejo razvijati svojih potencialov.

Toliko je priročnikov, nasvetov, delavnic, tečajev za starševstvo, pa se včasih zdi, da smo starši vedno bolj izgubljeni. Pogosto nasveti še povečajo našo slabo vest, da ne vzgajamo dobro ali prav …

Kako pa je našim staršem uspelo vzgojiti nas? Kako smo sploh preživeli? Starši se danes sprašujejo: »Kako naj vemo, kaj je prav?« Iz obrobnih razvojnih značilnosti delamo celo znanost (npr. dojenje, stekleničke, plenice itd.). Otroka ne vidimo kot celostno bitje: telesno, duševno in duhovno, ki je stalno na poti osamosvajanja. Iz zelo tesne povezanosti z mamo v maternici gre po rojstvu razvoj otroka nujno v smeri osamosvajanja od mame. Nesamostojnost otrok in mladostnikov je dandanes zelo velik problem. Predavam skoraj tisoč študentom na letni ravni in opažam, da so izjemno nesamostojni. Mame na fakulteti urejajo stvari za svoje odrasle otroke. Čustvena popkovina ni prerezana. S tem našim »vse za otroka« otroke na nezavedni ravni prisesamo nase. Damo jim vedeti, da jim ne zaupamo, da mislimo, da ne zmorejo.

Veliko omenjate mame. Kakšna pa je vloga očeta oz. moškega? Ali po vašem mnenju moški dandanašnji opravljajo svojo vlogo v družinah?

Vloga očeta je enako pomembna kot vloga mame, je pa drugačna. Obe vlogi sta komplementarni in se morata dopolnjevati. Oče je tisti, ki sinu kaže, kje je sever, jug, vzhod in zahod; kaj je v življenju prav in kaj narobe. Oče je pro-forma, ob kateri se oblikuje sin, se vanj zaletava in ob njem brusi, ampak oče mora »stati inu obstati«, kot je rekel že Primož Trubar. Vloga očeta v družini je, da daje ženi in otrokom občutek varnosti. Oče mora otrokom dati pogum, da grejo v svet. Danes smo dejansko v neki krizi moških. To povedo tudi mlade ženske, mlade mamice. Pravijo, da ni pravih moških. Ali pa, da morajo potem, ko same poskrbijo za otroke, poskrbeti še za moža.

Vloga očeta v družini je, da daje ženi in otrokom občutek varnosti.

Mame, ki imajo sinove, imajo zelo pomembno vlogo. Mama je tista, ki mora sina distancirati. Mož in žena pa morata otrokom že od malega dati vedeti, da sta zanju na prvem mestu onadva. Temelj družine je partnerski odnos. Naloga vsakega starša pa je, da otrokom pomaga čim prej odriniti v svet. Nobena mama ni otroka rodila zase, ampak za svet. To je ljubezen. Ljubezen ni tista, ki dela odvisno od sebe, ampak daje zrak in svobodo. To je ključnega pomena za dobre odnose, za občutek smisla v življenju, za življenjsko radost.

Kaj je torej v enem stavku smisel in namen vzgoje?

Opolnomočiti in pripraviti otroka za življenje, da se bo »lotil« življenja pogumno in drzno. Življenje ti je dano in ključna odgovornost zanj je v tvojih rokah, ti si pilot tega letala. Velikokrat na nezavedni ravni krivimo vse druge (starše, profesorje, vlado, okoliščine, Boga …) za vse, kar nam v življenju ne uspeva. Veličina človeka pa je ravno v tem, da je sam odgovoren za svoje življenje.

Tudi če so naši starši delali kaj narobe, so verjetno ravnali najbolje, kot so zmogli ali znali. Ne smemo jih obsojati. Od nas pa je odvisno, kako bomo mi počeli stvari: kakšen mož ali žena bom, kakšen oče ali mama bom, kaj bom naredil s svojim življenjem? To je bujenje prave duhovnosti – občutek odgovornosti. To je tudi smisel vzgoje: vzgajati za odgovornost.

Začeti moramo že v vrtcu. Na primer, da ne interveniramo v sporu med otroki, ampak pustimo, da ga sami razrešijo. Starši bi se morali prav fizično odstraniti z igrišč. Ko sem bil sam otrok in sem bil sam doma s starejšim bratom, sem vedel, da mu ne smem nagajati, ker sem jih sicer dobil. In sva se že znala sama zmeniti, da je bilo prav.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Naša družina plus (1/2026). Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije.