Objavljamo pričevanje nekoga, ki je že sedem let brez pametnega telefona, v dokaz, da je tudi takšno življenje mogoče, in v spodbudo, da bi se še kdo odločil, če se za to čuti nagovorjenega.

Naključje, ki je prineslo odločitev

Bil je peklensko vroč avgust v Neaplju. Sonce je neznosno pripekalo že zjutraj in šele noč je prinesla veter s hribov in težko pričakovano osvežitev. Nekega dne sem telefon pustil v avtu in to je bil njegov konec. Pod vročim italijanskim soncem se je zaslon prelil v barve monokromatične mavrice.

Že nekaj časa sem vedel, da je moja uporaba telefona problematična. Bil sem novinar, zato sem moral biti seznanjen z vsem, kar se je dogajalo. Toda to ni čisto res. Novinar sem postal, ker sem bil na tekočem s čisto vsem, kar se je dogajalo. Nekega dne so nas peljali v klet Televizije Slovenija, v veliko temno sobo. Bilo nas je okoli trideset. Dali so nam test splošne razgledanosti z vprašanji, kot so na primer: Kdo je predsednik Evropske centralne banke? Koliko poslancev...