Sedem let molila za moževo spreobrnitev

Rebeka in Roman sta se spoznala na avtocesti oz. na avtocestni bencinski črpalki. Nihče od njiju sicer ni pričakoval, da bo to srečanje kdaj preraslo v kaj več. Njuni začetki so bili prepleteni z zabavnimi šalami, zveza pa se je razvijala spontano, iz drobnih trenutkov, skupnih pogovorov in iskrivih šal. Zakonca Ravš letos obeležujeta 25 let zakonskega življenja. Pot od poroke do srebrnega jubileja je bila posuta z lepimi, a tudi težkimi trenutki in padci. Starša najstnikov Aneja in Nely, ki sta bila nekoč zelo oddaljena od vere, sta danes aktivna v domači župniji v Slivnici pri Mariboru ter regijski voditeljski par zakonskih skupin in pričevalski par v društvu Družina in Življenje. K pogovoru smo ju povabili potem, ko sta o svoji poti do osebne vere decembra pričevala tudi v mariborski stolnici v okviru leta molitve, priprave Nadškofije Maribor na jubilejno leto. V jubilejnem letu 2000 sta se poročila, v letošnjem praznujeta srebrno obletnico. Kako sta doživela prejšnje in kako osmišljata tokratno sveto leto? ROMAN: Iskreno, takrat sploh nisem vedel, da je bilo sveto leto. Vem samo, da je bilo okroglo leto in da sva se poročila – to je vse, kar se spomnim. Zdaj, po petindvajsetih letih je zgodba popolnoma drugačna. REBEKA: Glede na to, da sva začela zelo zgodaj, vidim to obdobje kot čas rasti, zorenja in tudi preizkušenj. Vse to je del najine zgodbe. Ko sva se poročila, sploh nisva bila povezana s Cerkvijo in nisva imela pojma, da je bilo takrat sveto leto. Šele zdaj se mi zdi, da zares dojemava pomen tega obdobja. Zdaj vem, da je bil to milostni čas, da sva se ravno takrat odločila za poroko. Ne bi zamenjala te poti, saj sva v zakon vstopila neizoblikovana in se skozi leta skupaj oblikovala. Ponosna sem na naju, da sva vztrajala v zakonu, stopila na pot učenja, ki se bo nadaljevalo, dokler se ne zaključi najina zgodba tukaj. ROMAN: Če bi mi kdo na poročni dan rekel, kaj me čaka čez 25 let, bi se mu verjetno samo nasmejal. Niti si nisem predstavljal, da bom naredil takšne korake ali da bom nekoč pričeval. Kako sta skozi leta zakona doživljala rast in izzive v odnosu, posebej ob prehodu v starševstvo? REBEKA: Kljub temu da sva se na začetku veliko pogovarjala, so bili najini pogovori večinoma površinski. Manjkalo nama je globine. Najin cilj je bil ustvariti si dom in družino, vse je bilo bolj projektno. Ko sva postala starša, sva se znašla pred izzivom. Nisva bila pripravljena na to vlogo in vsak od naju je doživel svojo spremembo. Jaz še bolj, ker sem mislila, da moram prevzeti več vlog. Torej biti mama, žena in še kaj. Nisem znala preklapljati med vlogami in tu se je pri nama začelo zapletati. ROMAN: Da, začelo se je lomiti. Ugotovila sva, da pot, po kateri sva hodila, ni bila prava. Danes je na voljo veliko načinov za delo na odnosu, takrat pa nisva vedela za nobene seminarje ali druge možnosti. Morda jih niti ni bilo ali pa jih nisva raziskovala. V tem pogledu sva bila precej izgubljena. REBEKA: Starši nama niso znali svetovati, saj so odraščali v drugačnih časih. Bili so povojni otroci in bolj kot na odnose so se osredotočali na delo. Mi smo nova generacija, pri kateri je več poudarka na odnosih. Sta kdaj razmišljala o tem, da bi obupala nad vajinim zakonom? ROMAN: Ne, čeprav sva doživela krizo, nisva nikoli pomislila, da bi šla narazen. Namesto tega sva »spakirala kovčke« in šla na seminar. Tam se je zgodil preobrat. Po birmi sta se oba oddaljila od Cerkve. Kako sta doživljala to pavzo? ROMAN: Zame je bila birma nekakšen zaključek. Občutil sem jo kot nekaj, kar moraš narediti, če se želiš cerkveno poročiti. REBEKA: Oddaljila sem se predvsem zato, ker doma nismo imeli navade, da bi hodili k maši. Starša sta bila trgovca in sta pogosto delala ob nedeljah. Spomnim se, da je dedek vsako nedeljo hodil k maši, vendar tudi on ni bil pravi zgled kristjana. Po birmi sem k maši hodila le še za praznike, saj je bilo v našem okolju drugače skoraj nenavadno. Ampak tudi mene ni vleklo tja, raje sem bila na igrišču. Tudi z Romanom sprva maše in cerkve nisva pogrešala. Kdaj pa je bil tisti trenutek, ko ste začutili, da bi se želeli vrniti k Bogu? REBEKA: Preskok je bil po spontanem splavu. To je bil trenutek, ko sem začela iskati tolažbo. Sestra me je povabila k maši. Kljub strahu, kaj bodo drugi rekli, sem šla. To je bil moj trenutek. Ko sem po zelo dolgem času sedela spredaj pri maši, sem začutila nekaj posebnega. Ozrla sem se na križ in Jezus mi je rekel: »Glej, tukaj sem bil, čakal sem te.« In takrat sem začela globoko jokati in si obljubila, da nikoli več ne bom odšla. Kako vaju je zaznamovala ta težka preizkušnja? REBEKA: V življenju se zgodijo tudi stvari, na katere nikoli ne bomo pripravljeni. Ko ginekolog prvič ni povedal ničesar jasnega in sem se zavedala, da je nekaj narobe, sem upala, da se bo to izkazalo za napako. Kasneje, ko sem šla v bolnišnico in izvedela, da srček ne bije več, me je to popolnoma pretreslo. Doživljala sem veliko čustveno bolečino, saj sem morala sprejeti, da so se moje sanje o materinstvu porušile. Ko sem bila pozneje še enkrat noseča, sem se bala, da bom spet morala skozi isto. S pomočjo vere sem našla tolažbo, saj sem spoznala, da je včasih edini pravi odgovor, da se predaš in zaupaš. ROMAN: Spontani splav je bil zame velik šok, saj sva se z Rebeko veselila najinega prvega otroka, ki sva ga načrtovala. Novica me je globoko prizadela, razočaranje sem čutil še dolgo po tem. Največ sem se pogovarjal z ženo, saj sva bila v tem skupaj. Z drugimi o tem nisem govoril. REBEKA: Da lahko danes govorim o spontanem splavu, sem morala pri sebi zadevo dodobra predelati. Ko se oziram nazaj, se sprašujem, ali bi se kdaj sploh vrnila v cerkev, če se to ne bi zgodilo. To je bila velika žrtev za našo družino, vendar zdaj tega našega otroka dojemamo kot priprošnjika, ki je z nami v nebesih, in se pogosto obračamo nanj. Rebeka, sami ste se obrnili na Boga, potem pa ste kar sedem let molili za moža, da bi se tudi on spreobrnil … REBEKA: Tako je. Sedem let sem molila zanj, da bi se spreobrnil in da bi ponovno odšel v cerkev, kjer bi našel mir, tako kot sem ga jaz občutila ob Jezusu. Nisem natanko vedela, ali bo molitev res pomagala, a je bila moje edino upanje. Vedela pa sem, da me Bog ne bo razočaral. Ko sem molila, nisem prosila, kakšen naj bo moj mož, ampak da mu odpre oči, da bo občutil vsaj malo tega, kar čutim jaz, in da bo videl, kako lepo je, ko si v cerkveni skupnosti. Sadovi moje molitve so nekega dne tudi dobro obrodili. Kako zdaj negujeta zakonsko in družinsko molitev? ROMAN: Molitev se nama zdi pomembna in vredna našega časa. Božjo besedo beremo ob sobotah in nedeljah skupaj, med tednom pa vsak zase. Vsakodnevno si že dobra štiri leta pošiljava tudi SMS sporočila, kaj naju je tisti dan nagovorilo v Svetem pismu. REBEKA: Roman je bolj vztrajen pri tem, da me spodbudi in mi pošlje sporočilo. To nama pomaga v težkih obdobjih, da ostaneva povezana. S kakšnimi izzivi se srečujeta pri vzgoji hčere in sina? Kako sta jima predstavila Boga? REBEKA: Midva sva vero živela, ne razlagala. Otroka sta naju opazovala in tako spoznavala Boga. Od malega sta bila z nama v cerkvi. Sprašujem se, ali sva jima vero, Boga predstavila na pravi način in ne kot strogega sodnika. Naučila sva se, da otroci vero vzamejo na svoj način. Pri sinu vidim, da je zdaj čas izgrajevanja osebne vere. Kaj bi svetovala mladim parom, ki se šele podajajo na skupno življenjsko pot? REBEKA: Ni nujno, da imaš na začetku vse. Včasih so rekli: »Najprej štalca, potem kravca.« To je močan pritisk za mlade. A v resnici vse to samo odlaša življenje. Midva sva si upala začeti z manj in iz tega narediti več. Pomembno se mi zdi, da mladi ne čakajo na popolne pogoje, preden si ustvarijo družino. Svetovala bi jim tudi, naj se ne primerjajo z drugimi. Ne pomeni, da si slabši, če ti ne gre enako hitro. ROMAN: Vse to so močni podzavestni pritiski, ki te lahko oddaljijo od bistva. Tudi v Cerkvi se preveč poudarja, kaj moramo storiti, namesto da bi živeli odnos. Pogosto mislimo, da je moška dolžnost poskrbeti za družino tako finančno kot zaščitniško. A danes ni več tako, kot je bilo včasih. Danes si mož in žena vse bolj enakovredno delita odgovornosti. Iz lastne izkušnje lahko rečem, da je zakonska skupina odlična stvar, če želi imeti par dober odnos.

Dostop do članka (47174)

Sedem let molila za moževo spreobrnitev

Sedem let molila za moževo spreobrnitev

V jubilejnem letu 2000 sta se poročila, v letošnjem praznujeta srebrno obletnico. Kako sta doživela prejšnje in kako osmišl...

Kako pravilno pripraviti čaj?

Ljubezen je močnejša od žalosti!

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.