V vašem slikarstvu je »vizualizacija fizičnega sveta tako rekoč živ in nazoren oz. briljanten opis vidnega«, kar vas po mnenju kritike uvršča med klasike dvajsetega stoletja. Je to opis, ki zajema vaše delo?

Tudi to drži, a ne gre samo za naslanjanje na že videno. Na antiko in antično pojmovanje človeka kot trirazsežnega bitja, ki ima telo, duha in dušo, naslanjanje na renesanso, barok, simbolizem, surrealizem in magični realizem ... Renesanso je zanimala lepota, Holandce v 17. stoletju pa bolj resnica, ki jo fascinantno predstavlja Gerard Dou. Morda od tod želja po vizualni slikarski perfekciji. Ob uporabi podobnih znanj pa je skrivnost mojega ustvarjanja v iskanju lepote.

V kakšnem odnosu pa sta Rudi Španzel in abstraktno slikarstvo?

Abstrakcija je ohlapna oznaka slikarstva, ki ne upodablja, ne poskuša obnavljati barvnega sveta. Ustvarja novo likovno nepredmetno resničnost, nepredmetno umetnost, ki je v bistvu čista senzibilnost.

Ne zanima me slikarstvo barvnega polja á la Mark Rothko, Jackson Pollock in podobni. Bolj je stvar teorije in likovnih teoretikov. Največji problem pri abstraktnem slikarstvu pa so parametri, ki jih slabo poznamo. Izgovarjanja na čustvenost, gestualno slikarstvo se na koncu razlaga kot globoka spiritualnost intelektualcev. Takšno slikarstvo se me ne dotika, lahko ustvari določeno razpoloženje, celo averzijo.

Imam občutek, da je stvarnost otopela in zdolgočasena, zdramijo jo le še šokantnost, subverzivnost, celo perverzije, in to imenujemo angažirana umetnost, ki je več ali manj odzivanje na dogodke, podobno kot novinarstvo, ki pa še ni literatura. Lepo slikarstvo je za nami, so rekli v času, ko je bil Maribor mesto kulture, mi pa vemo, da ravno potreba po lepoti, ravnovesju in simetriji determinira svet.

Pred kratkim je izšla knjiga kardinala Rodeta, v kateri je tudi portret Velikonočni kardinal, ki ste ga naslikali vi.

Portretirati kardinala je bila zame posebna čast in izkušnja. Gospod Rode je šele naš drugi kardinal in na to smo Slovenci premalo ponosni. Gospod kardinal je osebnost širokega spektra in dano mi je bilo, da sem ga tudi malo bolj pobliže spoznal. Sliko sem dopolnil z atributi, ki govorijo o njegovi vlogi v času in prostoru. Velikonočna butarica v slovenskih barvah, pomenljiva šoja na njegovi rami, ki mu šepeta (glas vesti). Ti atributi so se na sliki spremenili v pravo tihožitje. Kolikor mi je znano, bi moral postati kardinal države Slovenije, a je po milosti Božji segel še višje. Slika visi v njegovem stanovanju v Vatikanu.

Kakšno mesto imajo umetniški portreti v današnji družbi? Za nekatere, najbrž iz nevoščljivosti, je to nepotreben snobizem.

To je način razmišljanja še iz polpreteklih časov. Časi so se drastično spremenili. Ne glede na starost in status se z veseljem portretirajo mlade in stare generacije. S tem dokazujejo, da se želja po portretiranju ponovno vrača. Portret je tradicija (statusni simbol) zahodnega sveta, porojen v Franciji, Italiji, Holandiji … Portreta ne srečamo v pravoslavnem in tudi ne v islamskem svetu. V Ameriki in Angliji na akademijah obstajajo posebne specializacije za portret. Portret, ki je koncentrat dela in napora skozi čas, nam pove veliko več o portretirancu kot pa fotoaparat, ki zabeleži le trenutek in redko tudi čustva.

Veliko mi pomeni, da me je Božidar Jakac prepoznal kot portretista. Vsako leto mi je dano, da portretiram dva častna meščana za mesto Ljubljana – nabrala se je že lepa zbirka. Portretiral sem tudi za Slovensko matico in SAZU. Poleg kardinala sem portretiral še nadškofa Antona Stresa, celjskega opata Kolška ... Zmaga na natečaju ECB-Frankfurt mi je prinesla naročilo portreta Jeana-Clauda Tricheta. Vsi pa poznate devet portretov na slovenskih bankovcih, ki so žal že zgodovina, in pa oživljene portrete – rekonstrukcije po lobanjah knezov Celjskih.

Moja dela so povsod po svetu od Evrope do ZDA.

Ali drži, da portret ni dober, če je všeč portretirancu?

Oba morata biti zadovoljna – umetnik in portretiranec. Poleg figuralne kompozicije je najteže narediti portret. S portretirancem se moraš pogovarjati, da se počasi odpre in izlušči bistvo. Med nastajanjem se menjajo stanja svetlobe, razpoloženja ... Pomembno vlogo igrajo roke portretiranca. Roka je drugi portret. Vsak portretiranec je svet zase, neponovljiv, terra incognita, doživetje.

Eden od povodov za pogovor je nedavna razstava vaših del, toda sicer ne razstavljate prav pogosto.

Ne zbiram razstav. Ko se nabere dovolj slik, naredim razstavo. Ko sem bil mlajši, sem dobil veliko nagrado na razstavi svetovnega realizma v Firencah – zlato medaljo San Luca, mesta Firence za slikarstvo. Tam sem razstavljal skupaj s svetovno znanimi novorealisti, kot so Chuck Close, Philip Pearlstein, Richard Estes, Mel Ramos ... Po tej skupinski razstavi sem dobil vabilo tamkajšnjega direktorja galerije Fortezza da Basso Giovannija Tubbinija, ki je v mojo čast želel organizirali veliko samostojno razstavo. Zanjo bi potrebovali petdeset slik. Jaz sem jih imel le deset, pa še tiste sem prodal.

Ali ste kdaj razstavljali v Moderni galeriji?

To je še ena zanimiva zgodba. Po nagradi v Firencah me je povabil Zoran Kržišnik, direktor Moderne galerije, da bi imel razstavo v Mali galeriji. Morate vedeti, da sem prvi hiperrealist v Sloveniji, za mano se je vsul plaz surogatov. Moje slike v Moderni galeriji ne visijo. Najprej so me prosili, da bi poklonil tri slike za stalno zbirko. Odvrnil sem, da jih ne morem poklanjati, ker od tega živim. Čez en mesec so mi poslali še pismo, če bi jih »posodil« za določen ali nedoločen čas za stalno zbirko. Sporočil sem, da slike niso več v moji lasti in jih tako ne morem posoditi. Tako smo končali z mojimi slikami v tej zbirki. Danes so se v naši osrednji galeriji, Moderni galeriji, stvari močno spremenile, prepričan sem, da na bolje. Upam, da bo nov veter odpihnil neverjetna izključevanja, ki govorijo o veliki nesamozavesti tistih, ki se naslanjajo na trende in modo.

Dve vaši veličastni deli sta na lokacijah, ki sta obiskani in reprezentativni: na Cerju in na Brdu. Mojstrovina na Cerju je poklon našim prednikom, naši zgodovini. Kako ste sploh prišli do te ideje, ste bili povabljeni?

Vemo, da so po drugi svetovni vojni postavili veliko kipov in spomenikov. Prva svetovna vojna pa je bila tako in drugače pozabljena. Zapise o padlih v tej veliki vojni smo lahko opazili samo na pokopališčih, recimo na Štajerskem, kjer najdeš betonske odlitke soldata ali leva z napisom: iz te vasi so padli med letoma 1914 in 1918.

Do svojega 14. leta sem spal v sobi skupaj s svojim starim očetom, ki je bil avstro-ogrski soldat. Boril se je na obeh frontah, se pravi na ruski fronti v Galiciji in potem leta 1915 na soški. Tako sem s temi zgodbami začel živeti v njegovih spominih. Minilo je 57 let, da sem jih prenesel na platno. Svojo prvo monografijo sem posvetil prav njemu: »Antonu Španzlu, staremu očetu – vojaku, ki ni bil nikoli slikar«.

Nastanek monumentalnega dela na Cerju Ples življenja in smrti mi je uspel ob razumevanju in s podporo široke plejade ljudi ob stoti obletnici konca te velike vojne.

Ples življenja in smrti spominja na mrtvaški ples.

Res je. Ob gledanju mrtvaškega plesa v Hrastovljah in v istrskem Beramu me je obiskala muza. Samo delo, slikanje je bilo veličastno, zahtevno. To je triptih, velik 3 x 5 metrov. Podvig je bil že spraviti to veliko platno v atelje, uspelo nam je s pomočjo vrvi, najprej na teraso (drugo nadstropje hiše ob Ljubljanici) in od tam v atelje. Prijatelj slikar Branko Bandelj mi je naredil poseben štafelaj, metalni na hidravliko, da sem lahko sliko dvigoval, sicer bi moral ležati na trebuhu, da bi lahko naredil spodnje poslikave. Naslikal sem mrtve soldate – okostnjake, ki igrajo poslednji valček nam živim. Oni igrajo na odru, mi živi pa plešemo.

In to je življenje!

Naredil sem dobro delo, ne le zase, preplavila so me čustva olajšanja in zavest, da sem dal vse od sebe. Na odprtju je k meni stopila starejša gospa, vsa v solzah, in mi rekla, kako se jo je slika dotaknila. Njen oče je bil tamkaj, na Fajtem hribu, kjer tudi počiva. Sliko je na odprtju blagoslovil koprski škof Jurij Bizjak. Bila je posebna izkušnja, doživetje, ko smo vsi na glas molili. Nastopil je »avstro-ogrski soldat« s harmoniko Lobas mojega starega očeta. In je zašpilal tisto muziko, ki jo slutimo na sliki: Snežni valček in Drvarski marš.

Druga slika na Cerju z naslovom Veter pozabe je v čast generala Borojevića.

Naslikal sem minljivost vsega na tem svetu. Tudi general Borojević je žalostno končal. Slika je veliko tihožitje, ki pripoveduje Borojevićevo zgodbo. Središče slike predstavlja ogromna skala z vklesanim sedežem, na katerem je sedel Borojević in gledal v Furlanijo in na Gorico. Njegove podobe ni, sablja, klobuk, daljno­gled …, sveča v vetru pa govorijo o njem. Prisoten je tudi kipec Matere Božje, ki ni mogla preprečiti umiranja stotisočih vojakov, ki so molili na obeh straneh fronte. Naslikal sem njegovo duhovnost, karizmo, pogum, veličino in njegovo ogromno vlogo na soški fronti ...

Ne moreva mimo triptiha Miza radosti v preddverju protokolarnega objekta na Brdu (ki jo velikokrat vidimo kot ozadje na televiziji) …

Triptih je moj poklon Sloveniji, naslikal sem ga jeseni 2007. Sestavljajo ga tri boginje, tri alegorije, Vojna, Evropa in Slovenija, ki stojijo na trdni podlagi mize. Detajli govorijo zase: oljčna vejica, sablja, petelin, ribe, školjke, zvezdasti piškoti, štefan rdečega vina, pršut, granatno jabolko ... Dobrine slovenske zemlje. Ženski akt, ki predstavlja Vojno, ima na glavi celjsko čelado in celjsko sabljo. Pravijo, da Slovenci nismo vojaški narod. Ne smemo pozabiti, kako smo se izkazali v vojni za Slovenijo. Vojna ni velika glede na to, koliko časa traja ali koliko je žrtev, velika je glede na to, kaj dosežeš na koncu. In mi smo dosegli – dobili svojo samostojno državo. Uresničile so se stoletne sanje naših prednikov.

Vaše slike so polne detajlov, »štejejo podrobnosti, saj prepričljivo dopolnjujejo vsebinsko zaokrožen motiv,« je zapisal Ervin Fritz ob sliki Ples življenja in smrti.

V teh detajlih, finesah funkcioniram. Kot slikar sem pripovedovalec zgodb, ker me to fascinira in zanima. Na sliki Ples življenja in smrti (mrtvaški ples) razpršeno kamenje (šrapneli) simbolizira enega izmed glavnih krivcev za nešteto smrti (kraški kamen je bil eden od glavnih razlogov za poškodbe in smrti zaradi mnogih topovskih eksplozij); ena sablja je odložena (zmagovalna), druga, italijanska, prelomljena (poražena). Ribe in v smrt padajoči divji petelin simbolizirajo teritorij poteka soške fronte od Julijcev do Jadrana.

Kot mi je znano, veliko slikate ponoči …

Včasih ni bilo tako, a ko sem slikal slike večjih dimenzij (Brdo, Cerje …), ki so morale biti končane ob določenem datumu, sem pogosto imel občutek, da me bo povozil čas. Začel sem slikati do noči. Notranja ura se mi je premaknila, tako da sem slikal do enih ali dveh zjutraj ... Na ta način užijem tišino in ji dajem besedo.

Ali je še kakšna zgodba, ki jo nosite v srcu in bi jo želeli naslikati? Kaj delate v teh vročih poletnih dneh?

Poletje preživljam v Stari Ljubljani, ki je duša in srce mesta. Ta center me navdihuje in nagovarja. Veliko mi pomeni zvonjenje ljubljanskih zvonov, ki me prerano zbudijo. V njih prepoznam glas svojih prednikov, glas Evrope. Ob nedeljah me zbudi orkester – pleh muzika na Novem trgu, ki mi natoči ogromno energije in dobre volje za naslednje dni.

Sem pripovedovalec zgodb. Ne zanima me izumljanje novih črk, s starimi črkami pišem nove misli, ki še niso bile izrečene. Rdeča nit mojega dela je lepota, ki ima nešteto obrazov skozi čas. V sebi jo nosi vsak. Lepota je moč in notranja lepota in ljubezen bosta rešili svet, kot pravi Dostojevski. V teh vročih dneh pa slikam »mrzle slike«, snežno pokrajino za poletno dekoracijo kamina, rože, ki kljub vročini ne ovenijo, in lepotice, ki jih klima ne moti. Življenje je lepo!