Sejalec je šel sejat. Seme je padalo vsevprek, na skale, med trnje, na rodovitna tla. In obrodilo temu primeren sad.

Čudovita svetopisemska prilika globokega pomena.

Počitnice so za nami in spet se začenja novo šolsko leto. Čas, ko bomo imeli dovolj priložnosti za sejanje dobrega semena na vseh področjih življenja, tudi na verskem. Večkrat se sprašujem, kam je padlo seme, ki sem ga posejala kot mama.

Katoliške mame si na vso moč želimo, da bi seme tudi ali predvsem verske vzgoje, ki smo ga tako pridno sejale v nežne otroške duše, obrodilo sad. Če že ne »stoternega, pa vsaj šestdeseternega«. Kako to doseči, pa je večno in vedno bolj zahtevno ter aktualno vprašanje.

Sama sem se pridno učila iz žal premnogih ne najbolj uspešnih zgodb. In ugotovila, da s prisilo ne gre. Ne gre samo z besedo, še posebno, če je samo mrtva točka na papirju in je ne pripelješ v življenje. Samo lasten zgled daje sad, a zdi se, da še ta ne vedno. Poslušam: »Pridejo prijatelji, posrka jih brezbožna družba in zdi ...