Šentjoščani so dali narediti nov zvon za cerkev sv. Jošta. FOTO: Ivo Žajdela

Mašo je ob somaševanju šentjoškega župnika Franca Kadunca in Boštjana Prevca daroval ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Ob tej priložnosti je blagoslovil kopijo zvona iz leta 1354. Obnoviti so hoteli star manjši zvon iz zvonika cerkve sv. Jošta v središču vasi. Izkazalo se je, da so bile razpoke prevelike, zato so dali izdelati kopijo, zvon so po blagoslovitvi potegnili v zvonik.

Novi zvon so po blagoslovitvi potegnili v zvonik. FOTO: Ivo Žajdela

Šentjošt ni le kraj za nekatere Slovence, ampak je tudi pojem

Nadškof Stanislav Zore je v nagovoru najprej spomnil na besede Justina Stanovnika, ki je zapisal, da Šentjošt ni le kraj za nekatere Slovence, ampak je tudi pojem. Pomen tega kraja najbolje ponazarja Kapela mučencev. Letos od njene postavitve mineva trideset let. Nadškof je spomnil na živo daritev Jezusa Kristusa in vseh živih Šentjoščanov za vse mrtve Šentjoščane, ki so skozi vsa ta leta postali več kot spomin. Postali so dediščina in klic, ki zveni skozi ta kraj, ki se odbija od pobočja do pobočja, ki doni od brega do brega in lega v duše in srca ljudi, da v njih postane zaveza za življenje.

Mašo je daroval ljubljanski nadškof Stanislav Zore. FOTO: Ivo Žajdela

V temeljih Kapele mučencev je tudi 136 šentjoških fantov in mož

Dejal je, da Kapela mučencev nima trideset let, ampak ima osemdeset let na stoletja in stoletja podlage, v katerih je rasla vera »prednikov in njihova ljubezen do teh bregov in do svežine teh gozdov. Do domačij, ki so jih z ljubeznijo in srčno krvjo in z žulji na rokah postavili njihovi predniki in so jih sprejeli kot sveto dediščino, iz katere so rasli sami in njihovi otroci in otrok otroci, do današnjega rodu. In temelji te kapele ne segajo samo do skale, ki jim daje trdnost in na kateri se stavbi ni treba bati ne viharja in ne povodnji, ker ima temelj na skali. Temelji te kapele se spuščajo v globino rodov, ki so po teh domačijah molili, zaupali v Boga in se mu izročali, in ki so spoštovali drug drugega in skrbeli drug za drugega tudi za ceno življenja.« V temeljih te kapele je tudi 136 šentjoških fantov in mož, ki so bili krivično in zločinsko pomorjeni in večina še danes nima dostojnega groba in javnega spomina.

Otroci sirote, ki so jim leta 1942 partizani umorili starše.

Odstraniti moramo pljunek, s katerim so morilci opravičevali svoj zločin

Nadškof je spomnil, da današnji oblastniki nočejo pokopati izkopanih iz množičnih grobišč. Poudaril je, da moramo spomin teh ljudi očistiti; da moramo odstraniti pljunek, s katerim so morilci opravičevali svoj zločin, za katerega so vedeli, da je zločin, sicer ga ne bi skrivali za pregrade v rudniških rovih, za miniranje kraških brezen in za zaukazan in zagrožen molk, v katerem so morale ječati tolike slovenske žene in slovenske družine desetletja in desetletja. »Dokler ne obrišemo z obraza in spomina tega pljunka, toliko časa ne more biti dostojnega pokopa, pa četudi bodo na njem vihrale zastave in zvenele salve.«

V čem je bil greh mož in fantov, ki so položeni v temelje šentjoške Kapele mučencev, je vprašal. »Pravzaprav samo to, da so v nekem trenutku rekli, dovolj je; da so se odločili, da bodo izpolnili svojo dolžnost in svoje žene, svoje otroke in svoje domove branili pred tistimi, ki so morili in ropali. Umor je umor, pa ga lahko zaviješ v najsijajnejšo zastavo revolucije in rop je rop, čeprav ga zakriješ z najsvetlejšo prihodnostjo.«

Spomnil se je se duhovnika, doma iz teh krajev. »Zdaj je že v večnosti, skupaj z vašimi mučenci. Pripovedoval mi je spomine na tista leta, na medvojna leta v tem hribovju. 'Podnevi smo prišli domov, da smo obdelali njive in travnike in vse, kar je bilo potrebno, ponoči pa smo odšli v gozdove in noči prespali v jamah, ker nas je bilo strah. Doma ni bilo varno.'«

Šentjoška vaška straža, branilci domačih okolij pred nasiljem komunistov. Ti so potem vse umorili.

Resnica, odpuščanje in svoboda so pot v prihodnost

Nadškof Stanislav Zore je dejal, da čeprav nas morda kdaj prevzame jeza zaradi vsega hudega, »kar se je zgrnilo čez naše prednike, moramo iz zgleda Cerkve v vseh časih in iz zgleda naših mučencev tudi mi vztrajno moliti. Molitev namreč doseže dvoje: V molitvi spomin ostaja živ, obenem pa je vedno bolj odrešen. Molitev nas vodi v odpuščanje in nas varuje pred pozabljanjem. Odpuščanje ne izbriše zločina, ki je bil odpuščen, še vedno ostane zločin in dejanje je enako nespremenljivo. Tisti pa, ki so se oblekli v odpuščanje, stopijo na pot osvoboditve. Odpuščanje nikakor ni odpoved resnici. Resnica je resnica in po Jezusovi besedi nas bo samo resnica osvobodila. Resnica, odpuščanje in svoboda so pot v prihodnost.«

Besedilo v wordu: nagovor nadškofa Stanislava Zoreta

Oltarni prt Bog – narod – domovina 1945–1995, iz časa postavitve Kapele mučencev (vidna v ozadju). FOTO: Ivo Žajdela

Kapela mučencev je postala simbol pokončne drže

Po maši je sledil kulturni program. Klara Keršič je spomnila, da so pred 30 leti postavili in 9. junija 1995 blagoslovili Kapelo mučencev. »V tem času je postala simbol. Simbol pokončne drže, ki mirno in vztrajno ohranja svoje vrednote. To so preproste vrednote: ljubezen do Boga, domovine in sočloveka, spoštovanje narave in človeškega dela. K temu naravno sodi tudi spoštovanje življenja – od spočetja do naravne smrti – ter dostojen pokop in spoštovanje dostojanstva vsakega pokojnika. Načela, ki bi morala biti nekaj najbolj naravnega, so bila v enoumju izkrivljena in zasmehovana. Kljub temu smo. Danes smo tu zato, ker smo dediči te misli.«

Slavnostni govornik je bil Lojze Peterle. FOTO: Ivo Žajdela

Nekateri bi še vedno živeli z mitom o izdajalcih in osvoboditeljih

Slavnostni govornik je bil Lojze Peterle, predsednik prve demokratično izvoljene slovenske vlade. Spomnil je, da smo Slovenci dediči zgodbe, v kateri je umrlo več ljudi od bratove, kot od okupatorjeve roke. »Več po vojni kot pred njo. To bi radi nekateri še vedno razlagali z mitom o izdajalcih in osvoboditeljih. Slovenski komunisti so bili nedemokratični del protifašistične koalicije in so sodelovali pri zmagi nad nacifašizmom, niso pa prinesli svobode. Demokratična Evropa komunizma, ki nam je vladal 45 let, ne prišteva k svobodi in ga je obsodila kot tudi druge totalitarizme. Resnična svoboda, kot se je izreklo tudi Ustavno sodišče RS, je nastopila šele po prvih demokratičnih volitvah aprila 1990, na katerih so nove demokratične sile prevzele zakonodajno večino in izvršilno oblast. S tem smo prišli do drugega velikega projekta, do druge zgodbe v slovenski zgodovini dvajsetega stoletja.«

Slovensko domoljubje je doma v Šentjoštu. FOTO: Ivo Žajdela

Nepokopani so naši, mi pa vsi njihovi sorodniki

Ni govoril o sramoti z nepokopanimi, saj ti govorijo sami zase. »Čim dlje jih bodo obravnavali kot odpadek, čim dlje bodo v plastiki, tem bolj živi bodo. Tudi oni so naši, mi pa vsi njihovi svojci. Nedavno smo slišali bivšega predsednika Milana Kučana, da je šlo za zločin. Tako je malo za njim povedala tudi sedanja predsednica Nataša Pirc Musar. Včasih se o tem ni smelo govoriti, potem smo govorili šepetaje, nato se je govorilo o napakah, zdaj, osemdeset let kasneje, o zločinu. Če je šlo za zločin, gre tudi za zločince.«

Besedilo v wordu: govor Lojzeta Peterleta

Ehrlichovo priznanje so podelili Marjanu Grumu, kiparju, ki živi v Argentini. Podelil ga je direktor Družine Tone Rode, v imenu nagrajenca ga je prevzela Miriam Oblak iz Argentine. FOTO: Ivo Žajdela

Ehrlichovo priznanje so podelili Marjanu Grumu

Ehrlichovo priznanje so podelili Marjanu Grumu, kiparju, ki živi v Argentini. Podelil ga je direktor Družine Tone Rode, v imenu nagrajenca ga je prevzela Miriam Oblak iz Argentine, ena najaktivnejših članic v slovenski skupnosti, hčerka podjetnika Toneta Oblaka.

Odbor za podelitev Ehrlichovih priznanj podeljuje priznanja zaslužnim Slovencem ter ustanovam in društvom, ki s svojim delom, pogumom, vztrajnostjo, predanostjo in ljubeznijo ohranjajo spomin na bogato slovensko zgodovino in »so nam v spodbudo, da to dediščino prenašamo naslednjim rodovom«.

27. junija so v cerkvi sv. Jošta odprli fotografsko razstavo z deli Marjana Gruma in predstavili monografijo o njem.

FOTO: Ivo Žajdela

V petek, 27. junija 2025, so v cerkvi sv. Jošta odprli fotografsko razstavo in predstavili monografije s kratkim filmom svetovno znanega umetnika slovenskega rodu iz Argentine Marjana Gruma.

V cerkvi sv. Jošta je na ogled razstava del Marjana Gruma. FOTO: Ivo Žajdela

V Šentjoštu se deset let po vojni ni rodil noben otrok

Po podelitvi je sledil še recital. Scena: več slovenskih zastav, slovenski pušeljc (ikebana pri kozolčku) z napisom Bog, narod domovina. Pano s fotografijo šentjoških vaških stražarjev.

Livija: Za mojo prababico konec vojne ni pomenil olajšanja. Trije njeni bratje so odšli na Koroško in nikoli jih ni več videla.

Loti: V Šentjoštu se deset let po vojni ni rodil noben otrok.

Benjamin: Moj ata se je moral vsega dela naučiti sam. Ker ni več imel ata in starejših bratov, ki bi ga naučili.

Izak: Mojega ata so v šoli zasmehovali, ker je iz Šentjošta.

Vita: Moj pradedek se je celo življenje prizadeval, da bi v Šentjoštu imeli cesto, avtobus in šolo.

V recitalu so se šentjoški mladi spomnili nedavne zgodovine kraja. FOTO: Ivo Žajdela

Sorodniki in družba imamo pravico vedeti, kaj se je zgodilo z umorjenimi

Iz zvonika se je zaslišal nov zvon sv. Jošta, sedem počasnih udarcev. Mirjam Tominc: Slišali smo zvon sv. Jošta, ki 136 šentjoškim fantom ni nikoli zapel v slovo. Njim in še 15.000 drugim Slovencem so bile tik po drugi svetovni vojni storjene naslednje kršitve: kršitev domneve nedolžnosti, kršitev pravice do življenja ter kršitev pravice do spoštljivega ravnanja in dostojnega pokopa. Vse to zato, ker so spoštovali in branili tisočletja veljavne naravne zakone. Ob 80. obletnici konca vojne državo zaznamuje odrekanje dostojnega pokopa in sistematično urejene izdaje mrliških listov. Svojci in družba imamo pravico vedeti, kaj se je zgodilo z žrtvami, identificirati njihove posmrtne ostanke, jih dostojno pokopati, ter živeti brez negotovosti in trpljenja zaradi neznanega izginotja. To je del širše človekove pravice, imenovane pravica do resnice.

Kljub vsemu še vedno smo. Spoštovanje naravnih in božjih zakonov posameznika in družbo ohranja ter daje moč za rast.

FOTO: Ivo Žajdela

Če je naš pogled zazrt v večnost, lahko ponosno sprejmemo duhovno dediščino svojih prednikov

Livija, Loti in Jakob vstanejo. Jakob: Moj ata je bil prvi otrok, ki se je po desetih letih rodil v Šentjoštu.

Benjamin, Mirjam Klara in Adam vstanejo. Adam: Lani je bilo pri nas 21 krstov.

Mirjam Klara: Pozimi rada smučam na domačem smučišču. Pojem v zboru, ministriram in obiskujem gledališko delavnico.

Vita, Ignacij in Izak vstanejo. Ignacij: Hodim v osnovno šolo Šentjošt, ki so jo naši stari starši sami izborili.

Mirjam Tominc: Če je naš pogled zazrt v večnost, lahko ponosno sprejmemo duhovno dediščino svojih prednikov, ki so trpeli preganjanje in za svoje vrednote dali življenje. Če je bila osamosvojitvena vojna dolga le deset dni, je to v Božji previdnosti morda zato, ker je bilo v preteklosti skozi palmo mučeništva vse to že pridobljeno. Tudi zato je pomembno spominjati se posameznikov in krajev, ki so Slovencem prinesli ta blagoslov. Eden takih krajev je Šentjošt.

Že vrsto let spominske slovesnosti v Šentjoštu zaznamuje velika zgodovinska slovenska zastava. FOTO: Ivo Žajdela

1/18