Kot učiteljici (glasbe) mi september predstavlja precej pomembno prelomnico in priložnost za marsikateri premislek. Začetek tega šolskega leta me je preplavil najprej s kupom administrativnih in sistemskih nalog ter z novo rutino, ki smo se ji težko privadili prav vsi štirje družinski člani. Ob navajanju na zgodnejše vstajanje, uvajanju v vrtec najmlajšega ter pogostejših intenzivnejših čustvovanjih obeh otrok sem na poti v službo pogosto premišljevala in preizpraševala smisel svojega poklica.

Poučujem glasbeno umetnost, predmet, za katerega nisem ravno prepričana, da v našem šolskem sistemu točno vedo, čemu je namenjen oziroma kaj bi od njega radi. V mnogih primerih je zato postala glasba še en predmet, poln suhoparnih podatkov iz zaprašenih glasbenozgodovinskih knjig, in to ravno v obdobju, ko mladostnike najbolj potegne »akcija« in dejavno vključevanje v svet. Zato se nekaterim zdi nezaslišano, da pri glasbi toliko pojemo in da morajo peti prav vsi. Hkrati se sprašujemo, kako to, da...