V luči Božje besede, ki smo jo poslušali, bi se rad zaustavil še ob zadnji lastnosti Kristusovega srca: ponižnosti (prim. Mt 11,29). Jezusovo srce je ponižno, zato njegovega utripanja ne čutijo »modri« in »razumni«, torej tisti, ki si domišljajo, da so sami sebi dovolj, da vse vedo in da ne potrebujejo ne Boga ne drugih. Tem namreč, ki so raztreseni zaradi odmevov preobilnega, vseprisotnega in nemirnega »jaza«, manjka tišina, potrebna, da bi v sebi in bratih slišali skrito utripanje ljubezni. »Pogosto nas blaginja zaslepi do te mere, da mislimo, da se naša sreča lahko uresniči le, če uspemo živeti brez drugih« (Frančišek, Dilexi te, 108). Jezus pa nas nasprotno uči, da je zato, da bi okusili resnično radost življenja, ki je v ljubezni, treba stopiti s piedestalov napuha, ki ločuje, da bi se srečali v ponižnosti, ki nas brati. Sveti Avguštin je dejal: »Kjer je ljubezen, tam je mir, in kjer je ponižnost, tam je ljubezen.« To je res. Kjer je pristna ponižnost, tam je ljubezen, in kjer je ...