Tako so srečanja, kot je katehetski simpozij, priložnost ne le za to, da poglobijo svoja znanja, ampak tudi za izmenjavo dobrih praks ter tudi skupnega iskanja poti naprej.

Verouk že dolgo ni več poglabljanje verskega znanja, ampak vedno bolj postaja temeljno oznanilo, saj mnogi nimajo več izkustva življenja v veri. Pa zdaj ni na mestu iskanje krivca, zakaj je tako, pred nami je bolj izziv, da odrinemo na globoko, da bomo to, kar oznanjamo, tudi živeli. Na simpoziju je spet brbotalo, še posebej, ko je bilo slišati kako zanimivo izkušnjo. »Tako bi lahko poskusili tudi pri nas!« Pa tudi delo po skupinah, ko smo pripravljali kateheze za različna starostna obdobja, je bilo živahno in ustvarjalno. Videli smo lahko, da smo del istega telesa, vsak tako zelo dragocen s tem, kar je, kar zna in kar živi. Kako dragoceno!

Kateheti smo pri urah verouka nemalokrat tudi pred izzivom, da moramo odgovarjati na vprašanja otrok, ki se jim zastavljajo. Tako se spomnim prvošolca Lovra. Pri urah je po navad...