Že od starodavnih časov je sidro predstavljalo simbol varnosti. Mornarji so še predobro vedeli, kaj za ladjo pomeni, da je zasidrana. V pristanišču so s sidrom ladjo pritrdili na dno, med nevihto so jo s pomočjo sidra stabilizirali. Sidro je bilo tudi simbol stanovitnosti, miru in upanja.

V času preganjanja

Sidro kot simbol so v starozaveznem času uporabljali na kovancih v kraljestvu Selevkidov, tako da so ga poznali tudi Judje, ki so prebivali tam, in posledično tudi prvi kristjani. Slednji so sidro sprejeli kot simbol upanja na večno življenje, kajti Kristus je vedno upanje vseh, ki verujemo vanj, tako v življenju kot v smrti. »To upanje je za nas kakor varno in zanesljivo sidro duše, ki sega v notranjost, za zagrinjalo,« piše Pavel v pismu Hebrejcem (6,19).

V zgodnji krščanski ikonografiji so zato na grobnicah vernikov v rimskih katakombah (okoli poznega leta 100 do 400 po Kristusu) pogosto upodabljali sidro, ob njem pa so običajno vklesali še besedilo o upanju. Najbolj znan je frag...