Foto: Tatjana Splichal

Použiva sebe in umira

Velikonočna sveča je eden središčnih simbolov velikonočne vigilije. Kakor mnogi drugi predmeti tudi sveča v bogoslužju nima le praktične funkcije, kot je razsvetljava prostora. Pravzaprav se je ta njena vloga z uporabo električnih svetil nekako razgubila, pa vendar si ne predstavljamo bogoslužnega prostora brez gorečih sveč ob oltarju. Zato je pomembno, da globoko dojame­mo njeno simbol­no vrednost: sveča je čudovit simbol žrtvovanja, saj použiva sama sebe in počasi umira, da lahko razsvetljuje in greje druge. Če bi gledali le skozi vidik uporabnosti, bi jo že zdavnaj odstranili iz cerkve ali jo nadomestili s plastičnimi svečami in umetnim voskom (če že tako nadomeščamo oltarne sveče, to nikakor ne more veljati za velikonočno svečo). Če pa v sveči razberemo zgled tega, kako naj gorijo naša srca za Boga in bližnjega, postane njena navzočnost v bogoslužnem prostoru več kot smiselna.

Sveča vseh sveč

Velikonočna sveča je eden središčnih simbolov velikonočne vigilije. Nosi simboliko ognjenega stebra, ki je spremljal Izraelce na njihovi poti iz sužno­sti in jim svetil (2 Mz 13,21-22), prav tako pa imenujemo velikonočno svečo tudi »novo drevo življenja« (arbor vitae). Lesu križa, na katerem je Kristus umrl na veliki petek, liturgija velikonočne vigilije ob bok postavlja »novo drevo«, ki daje sad velikonočne luči, sad večnega življenja. V sakralni umetnosti okra­ševanja velikonočne sveče se lepo izrazi povezanost podob rajskega drevesa in lesa križa: tam, kjer je satan pokazal svojo moč, ko je speljal prvega človeka in na križ razpel Božjega Sina, tam Kristus razglaša svojo zmago.

Celoten članek si preberite v velikonočni številki Družine.