Kristjani se še nismo soočili s temeljno preobrazbo, ki se odvija v našem času: s koncem tisoč šeststo let stare civilizacije. Po nič koliko pomislekih posegam po besedi, ob kateri mi ledeni srce: »agonija«. Kajti smrt krščanske civilizacije še zdaleč ni nenadna smrt. Civilizacije pravzaprav z redkimi izjemami ne poznajo nenadne smrti: ugašajo postopoma, v trzljajih in drgetu. Krščanstvo že dve stoletji kljubuje smrti, in prav o tem ganljivem in junaškem predsmrtnem boju govorimo. Krščanska kultura je namreč že tako stara, da je bila sprva prepričana, da se lahko zanese na svojevrstno nesmrtnost – mar ni temeljno zaznamovana s presežnim? Cerkev je za katoličane večna: skupina vernikov, naj bo še tako majhna, bo vselej obstajala in tvorila občestvo. Krščanska civilizacija pa je nekaj povsem drugega. Je civilizacija, ki jo Cerkev navdihuje, ureja in vodi.