Kot so prepričani v pobudi Prebudimo Slovenijo – vodi jo Vlasta Doležal Rus –, lahko »zablode rešujemo le, če najprej priznamo, kaj v družbenem in političnem polju delamo narobe«. Stanje pod sedanjo oblastjo je v resnici zaskrbljujoče in v pobudi se mnogokrat začudeni sprašujejo, kje je sploh mogoče najti tiste ljudi v Sloveniji, ki »podpirajo nore ideje in ravnanje te oblasti. Večina jih zatrjuje, da niso volili Goloba in njegove Svobode, kritizirajo odločitve vlade kot zgrešene, vidijo, da se je izgubila ločnica med resnico in lažjo, za napake in povzročeno škodo pa nihče ne odgovarja«. Takšno stanje marsikomu jemlje voljo do dela v javnem prostoru, a v pobudi Prebudimo Slovenijo ne izgubljajo upanja, saj so prepričani: »Še je veliko zdrave pameti in domoljubnosti, ki se ne bosta pustili povoziti.«

Tej zdravi pameti želijo dati besedo na svojih dogodkih. To obeta tudi prvo jesensko srečanja v torek, 15. oktobra, ob 18. uri v dvorani Matije Tomca v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani. Naslov srečanja je namreč »Oblast se ozira nazaj, domoljubi pa naprej«. O tej temi bodo vsak s svojega zornega kota pod moderatorskim vodstvom Tanje Dominko, novinarke Radija Ognjišče, spregovorili trije ugledni sogovorniki, ki so tako ali drugače povezani tudi z Družino:

• dr. Vasko Simoniti je bil večkrat Družini intervjujski sogovornik, ponudil pa bo odgovor na vprašanje: Zakaj je propadla Jugoslavija in zakaj so pogledi oblasti, ki se zgleduje po ideologiji prejšnjega režima, pogubni za razvoj Slovenije.
• Martin Nahtigal, sodelavec priloge Slovenski čas, bo na srečanju 15. oktobra predstavil svoj pogled na temo: V čem je moč idej današnje opozicije.
• Ožbej Peterle, že četrto leto kolumnist v Družinini rubriki »Na prepihu«, pa bo odgovarjal na vprašanje: Ali je nujna prilagoditev neobzirnemu liberalizmu in ali obstaja konzervativizem, ki bi bil sprejemljiv za današnjo aktivno mlajšo populacijo.

Kot dodatno spodbudo za udeležbo na dogodku, ki kristjane in vse ljudi dobre volje spodbuja k dejavni državljanski drži, v nadaljevanju objavljamo prispevek Martina Nahtigala, ki smo ga objavili v oktobrski številki priloge Slovenski čas.

Martin Nahtigal. FOTO: Tatjana Splichal

Apolitičnost: Luksuz, ki si ga lahko privoščijo samo tisti, ki jim ni mar za prihodnost

Apolitičnost je udobna iluzija, v katero se zateka vse preveč Slovencev. Nekateri se izgovarjajo, da so »nad« politiko, kot da bi se lahko resno izognili nečemu, kar oblikuje vsak vidik njihovega življenja. Drugi trdijo, da je politika »umazana« in da se vanjo ne splača vpletati. Ali pa kot gre tista zgodba o ljudeh, ki so do ust v dreku in vse, kar počnejo, je, da drug drugemu govorijo, naj ne delajo valov.

Ker politika pomeni politično delovanje, ki izhaja iz konkretnega mišljenja, ki se artikulira v javnem prostoru, nobena politična pozicija preprosto ne more biti neideološka.

Politika ni nikoli umeščena v vakuum

Politika in političnost sta obsojani kot nevarna manipulacija, ideološka igra, ki jo je treba zmanjšati do te mere, da se politika reducira na tehnokratsko vladavino »strokovnjakov«. Vendar odprava dediščine države blaginje poteka prav z apolitičnostjo, ki vodi do izvzetja javnosti iz političnih odločitev. Proces, ki ga je Jürgen Habermas imenoval »poznanstvljenje politike«, obrne razmerje med strokovnjaki in politiki; politik se navidezno izloči iz politike, medtem ko nastopa v vlogi fasilitatorja – zgolj začasne rešitve v še nepopolni racionalizaciji oblasti. Ker politika pomeni politično delovanje, ki izhaja iz konkretnega mišljenja, ki se artikulira v javnem prostoru, nobena politična pozicija preprosto ne more biti neideološka. Politika ni nikoli umeščena v vakuum.

Da bi bila retorika apolitičnosti učinkovita, mora realne probleme utišati in volivca preusmeriti v svet mitov in utopij. En pogled na aktualno dogajanje razkriva strukturno proizvodnjo nepotrebnih rešitev in izmišljanje problemov zato, ker je realnost preveč zahtevna za reševanje.

Mlade učiti, da je politika služenje

Slovenski volivci, še posebej konservativci, ki v svoji modrosti črpajo iz dveh tisočletij krščanske misli, bi morali prvi stopiti v bran vrednotam, ki so oblikovale našo družbo. Kot je poudarjal G. K. Chesterton: »Svet ne trpi zaradi premoči tistih, ki delajo zlo, ampak zaradi pomanjkanja tistih, ki delajo dobro.« In ali ni največje zlo prav v tem, da se umaknemo in pasivno opazujemo, kako nas preplavljajo sekularne in brezvrednotne (ne)ideologije?

A rešitve so na dosegu roke. Ko govorimo o pomanjkanju idej in državnikov, se ne smemo čuditi, če ne vzgajamo novih generacij, ki bi bile pripravljene prevzeti vajeti. Visokošolski krogi so prepolni levičarskih ideologov, ki se ukvarjajo s tem, da analizirajo strukturo feminizma v Marvelovih filmih, namesto da bi dejansko učili mlade, kako postati kompetentni državniki.

Namesto apolitične pasivnosti moramo kot kristjani, kot konservativci, kot državljani zavihati rokave in svoje mlade začeti učiti, da je politika služenje.

Prave priložnosti za vzgojo prihajajo iz preprostih, a močnih skupnosti, ki jih najdemo povsod okoli nas. Organizacije, župnije, skupnosti ... – to so miselna vozlišča, kjer se oblikujejo pravi voditelji. Namesto apolitične pasivnosti moramo kot kristjani, kot konservativci, kot državljani zavihati rokave in svoje mlade začeti učiti, da je politika služenje. Vsaka župnija lahko postane center, kjer mladi že od začetka razumejo pomen angažmaja. Tam se ne bodo učili samo, kako biti dobri zakristijski kristjani, ampak tudi, kako se postaviti za svoje vrednote in vizijo v javnem življenju.

Srčika katoliškega družbenega nauka je jasna: politika je služenje. Kot je dejal sveti Avguštin: »Vladati pomeni služiti ljudem, ki so ti zaupani.« Tisti, ki se umaknejo iz politike, se v bistvu odpovedo svoji dolžnosti do skupnosti. Papeška okrožnica »o skrbi za skupni dom« Laudato si' nas vabi, da razmišljamo o politiki ne kot o mehanizmu moči, ampak kot o sredstvu za trajnostno, pravično in solidarno družbo.

Slovenski politični prostor potrebuje angažirane katoličane, konservativce, ki ne bodo opustili bojnega polja zaradi malodušja, temveč bodo z vztrajnostjo izpostavljali vrednote, ki temeljijo na resnici, pravičnosti in skrbi za vsakega posameznika.

Čas je, da stopimo na fronto idej

Apolitičnost nas zapira v egoizem. Postajamo le opazovalci in se pritožujemo nad slabim vremenom, a pozabljamo, da smo sami zapustili polja, ki bi jih morali obdelovati. Slovenski politični prostor potrebuje angažirane katoličane, konservativce, ki ne bodo opustili bojnega polja zaradi malodušja, temveč bodo z vztrajnostjo izpostavljali vrednote, ki temeljijo na resnici, pravičnosti in skrbi za vsakega posameznika.

Apolitičnost je kot ignoriranje požara v sosednji sobi, ker ste preveč zaposleni z gledanjem mačjih videov na spletu. Če ne bomo začeli vzgajati in izobraževati ljudi o pomenu političnega delovanja že od zgodnjih let, bomo še naprej živeli v družbi brez državnikov in brez idej.

Prihodnost oblikujejo tisti, ki imajo pogum, da se spopadejo s težavami, ki jih drugi ignorirajo. Prav je, da se vrnemo k politiki ne kot zgolj umazani igri, ampak kot k poklicu, ki zahteva trud, načela in – brez dvoma – trdo delo. Ter se kdaj odvija tudi v blatu družbe. Čas je, da stopimo na fronto idej, saj smo sedaj v tekmi za srca in možgane novih generacij, ki jih preplavlja hrup tisočerih drugih »lažnih prerokov«.