Simbol andov
Simbol andov
Poznamo štiri vrste lam: lamo, alpako, gvanako in vikunjo. Prvi dve sta udomačeni, gvanako in vikunja pa živita v naravi. Vse so doma na območju Andov v Peruju, Čilu, Boliviji in Argentini. Čeprav so lame danes oddaljene več tisoč kilometrov od azijskih in afriških kamel, spadajo skupaj z njimi v isto družino, saj imajo skupnega prednika, ki je pred približno 40 milijoni let živel v Severni Ameriki. Vse predstavnice kamel (tudi lame) so do danes ohranile dolg vrat, razcepljeno zgornjo ustnico in dva blazinasta prsta na stopalih. Pomembna posebnost, ki na zunaj ni vidna, pa je oblika eritrocitov. Večina sesalcev ima okrogle in na sredini rahlo vbočene eritrocite, pri kamelah pa so ta rdeča krvna telesca, ki po telesu prenašajo kisik, majhna in ovalna. Zaradi posebne oblike in zgradbe eritrocitov lahko brez škode prenesejo velika in hitra nihanja količine vode v telesu.
Čeprav so lame danes oddaljene več tisoč kilometrov od azijskih in afriških kamel, imajo skupnega prednika.
Udomačitev
Stara andska ljudstva so lamo udomačila pred 6.000 ali 7.000 leti. Lame so bile zelo primerne za udomačitev, saj so družabne in učljive, hkrati pa se lahko privadijo na človeško bližino. V času največjega razcveta inkovskega imperija so bile že nepogrešljiv del tamkajšnje kulture. Inki so njihov pomen še okrepili, saj so jih uporabljali za prenašanje tovorov po obsežnem cestnem omrežju, za volno in meso ter pri verskih obredih. Ker niso imeli vozov, oslov in konj, so bili pri transportu dobrin zelo odvisni od lam. Nikoli pa na njih niso jezdili. Odrasla lama lahko na dan prenese od 20 do 30 kilogramov tovora približno 30 kilometrov daleč. Vendar je potrebna previdnost: če ji naložimo pretežko breme, se ne bo premaknila, ampak se bo ulegla na tla.
Čeprav lame navadno izžarevajo mirnost, ni dobro biti v njihovi bližini, ko se prestrašijo in počutijo ogrožene. V obrambi in pri urejanju medsebojnih odnosov lahko proti nasprotniku pljunejo delno prebavljeno hrano. Nezadovoljstvo pokažejo tudi s sikanjem in brcanjem.
V obrambi in pri urejanju medsebojnih odnosov lahko proti nasprotniku pljunejo delno prebavljeno hrano.
Lame so družabne. Živijo v čredah, kjer vlada stroga hierarhija. Sporazumevajo se z značilnim mrmranjem, s položajem ušes in repa, z gibi vratu in glave ter z vonjem. Dobro imajo razvit voh, vid in sluh.
Samica po enajst mesecev dolgi brejosti skoti enega mladiča, ki se že v prvi uri postavi na noge. Materino mleko sesa štiri do šest mesecev.
Barvitost
Lame so v plečih visoke do 1,2 metra, tehtajo pa od 130 do 200 kilogramov. Odlično so prilagojene na življenje na visoki nadmorski višini, kjer je zrak redkejši, kjer temperature močno nihajo, vode pa primanjkuje. Pred mrazom in ostrimi vremenskimi razmerami jih varuje gost kožuh različnih barv, sestavljen iz daljših zaščitnih dlak in mehkejše podlanke. Poznamo bele, rjave, rdečkasto rjave, sive, črne in lisaste lame. Navadno jih strižejo enkrat na leto. Njihova vlakna že stoletja uporabljajo za izdelavo oblačil, odej in drugih tekstilnih izdelkov. Ti so za nošenje bolj udobni kot izdelki iz ovčje volne, saj ne vsebujejo lanolina, ki lahko draži kožo. Najbolj cenjena je dlaka alpak, ki jih gojijo zaradi izjemno finih vlaken.
Njihova vlakna že stoletja uporabljajo za izdelavo oblačil, odej in drugih tekstilnih izdelkov.
Lama se hrani s travo, zelišči in drugimi rastlinami. Tridelni želodec ji omogoča učinkovito prebavljanje skromne hrane in dobro izkoriščanje hranil. Z urinom in iztrebki, ki nimajo izrazitega vonja, izloči le malo vode. Vsa čreda uporablja skupno mesto za iztrebljanje. Iztrebke lam domačini sušijo in uporabljajo kot gorivo, saj v visokogorju primanjkuje lesa.
Na preži
V novejšem času so se lame razširile tudi na druge celine. V ZDA z njimi obiskujejo bolnišnice, šole in domove za ostarele, kjer z mirnostjo in prijaznim značajem ljudem polepšajo dan. Podobne programe izvajajo tudi v Veliki Britaniji, med drugim za otroke z razvojnimi motnjami. Lame na farmah po ZDA in Avstraliji branijo črede ovc in koz pred plenilci. Ko zaznajo nevarnost, oddajo opozorilne glasove, potem pa poskušajo vsiljivca pregnati z brcanjem in pljuvanjem. Tako vedenje je učinkovito pri kojotih, lisicah in potepuških psih, precej manj pa pri velikih plenilcih, kot so volkovi, pume in medvedi.
Članek je bil objavljen v reviji Radovednež (11/2026).



