Zapri
Iskanje

Simon Malmenvall: »Gre za bratomorno vojno«

Za vas piše:
Rok Blažič
Objava: 28. 02. 2022 / 12:30
Oznake: Nemiri, Svet, Vojna, Ukrajina
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 28.02.2022 / 14:37
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Simon Malmenvall: »Gre za bratomorno vojno«

Simon Malmenvall: »Gre za bratomorno vojno«
Simon Malmenvall: Na eni strani je rivalstvo med ZDA in Rusijo, ki želita uveljavljati vpliv v Evropi, Ukrajina je le peskovnik za igre velikih. Po drugi strani pa gre upoštevati različnost v razumevanju države v Ukrajini in Rusiji. FOTO:Tatjana Splichal
Simon Malmenvall je zgodovinar, rusist in teolog, velik poznavalec kulturne in verske zgodovine Vzhodnih Slovanov. V pogovoru z nami je osvetlil zgodovinsko in idejno ozadje konflikta med Rusijo in Ukrajino.

Preberite tudi > Aleš Maver: V ozadju je globoka neracionalnost in patologija

Kako vidite situacijo v Ukrajini, so vas dogodki presenetili?

Kot večino spremljevalcev in poznavalcev dogajanja na vzhodu Evrope me je novica o vstopu ruske vojske na ozemlje Ukrajine presenetila. Vse ruske izjave, tako neuradne kot tudi iz uradnih, državnih medijev, so kazale, da do tega ne bo prišlo. Predsednik Putin pri tem navaja svoje razloge in poskuša opravičevati poseg. Zagotovo lahko na krizo gledamo z različnih zornih kotov. Najprej je gotovo na mestu zavedanje, da vsaka vojna pomeni tragedijo, v kateri nujno umirajo nedolžni ljudje. Po drugi strani se je treba zavedati, da vsi vzhodnoslovanski narodi, Rusi, Ukrajinci in Belorusi, izhajajo iz skupnih zgodovinskih, duhovnih korenin. Ob prihodu krščanstva v ta prostor ob koncu 10. stoletja so predhodniki današnjih vzhodnoslovanskih narodov živeli v kulturno enoviti skupnosti. Če sprejmemo ta pogled, gre pravzaprav za bratomorno vojno.

Jasno je, da Rusija vidi Ukrajino tudi na podlagi zgodovine kot del svojega vplivnega območja, navsezadnje kot del svoje kulture, Ukrajina pa zaradi zavezanosti etničnemu konceptu naroda Rusijo doživlja kot nekaj tujega, agresivnega.

Kaj stoji v ozadju tega bratomornega spopada?

Gre za dva pomembna strukturna dejavnika. Na eni strani je rivalstvo med ZDA in Rusijo, ki želita uveljavljati svoj vpliv v Evropi, pri čemer je Ukrajina samo peskovnik za igre velikih. Po drugi strani pa moramo upoštevati različnost v razumevanju države v Ukrajini in Rusiji. Ukrajina po letu 2014 gradi na konceptu etnično nacionalne države. Torej Ukrajina za Ukrajince, zato na vseh ravneh javnega življenja uveljavlja ukrajinski jezik, tudi na škodo ruskega, ki ga dobra tretjina prebivalcev govori v vsakdanjem življenju. V Rusiji pa gre za imperialni koncept države. Rusija je federacija in se ozira v čase svoje stare slave, tako v caristično, kot v sovjetsko preteklost. Z imperialno držo po eni strani želi izvajati hegemonijo, po drugi strani pa mora vsak imperij imeti določeno stopnjo vključevanja različnosti. Rusija sloni na vodilni vlogi ruske kulture, ne pa tudi etničnega naroda. Zato obstaja neko temeljno nasprotje v konceptu teh dveh držav.

Nasprotja med Rusijo in zahodnim svetom so na najnižji ravni, od 80. let prejšnjega stoletja ni bilo tako zaostrenega stanja in tako velikega medsebojnega nezaupanja. Trenutno ne vidim možnosti, da bi se to spremenilo, zamere so pregloboke.

Lahko Rusija pritegne Ukrajino nazaj v svojo sfero?

Jasno je, da Rusija vidi Ukrajino tudi na podlagi zgodovine kot del svojega vplivnega območja, navsezadnje kot del svoje kulture, Ukrajina pa zaradi zavezanosti etničnemu konceptu naroda Rusijo doživlja kot nekaj tujega, agresivnega. Veliko vprašanje je, kakšni bodo odslej odnosi med njima, kajti vsaka vojna obstoječe spore in razlike še poglobi. Tudi če Rusija zmaga v tej vojni, se ji lahko to na dolgi rok maščuje in lahko pride tudi do resnično dokončne, dolgoročne ločitve Ukrajine od vsega, kar je rusko.

Mislim, da do direktne priključitve delov Ukrajine, kot se je zgodilo v primeru Krima, tokrat ne bo prišlo. Razdeljenost na vzhod in zahod, ki poteka približno po reki Dnjeper, je bila očitna skozi celotno 20. stoletje, še posebej v prvih letih samostojne Ukrajine. V zadnjih letih pa se te razlike manjšajo.

Ali je možen razplet tudi razdelitev Ukrajine, glede na velike razlike med vzhodom in zahodom države?

Tudi to je mogoče. Počakati je potrebno, kako se bo Rusija odločila in kako bo to uspela prikazati v mednarodni skupnosti. Lahko nastanejo nove razmejitve, celo dve ukrajinski državi. Vse je še odprto. Mislim, da do direktne priključitve delov Ukrajine, kot se je zgodilo v primeru Krima, tokrat ne bo prišlo. Razdeljenost na vzhod in zahod, ki poteka približno po reki Dnjeper, je bila očitna skozi celotno 20. stoletje, še posebej v prvih letih samostojne Ukrajine. V zadnjih letih pa se te razlike manjšajo ravno zaradi sistematičnega uveljavljanja etničnega koncepta naroda. Zadnje ukrajinske vlade niso želele niti slišati o ideji federalizacije Ukrajine, ki se je prej pogosto pojavljala. Na vzhodu in jugu Ukrajine je ruščina sicer še vedno v široki rabi in naklonjenost Rusiji je večja, a se to dogaja bolj ali manj samo še zasebnih krogih, ne pa v javnosti, v medijih, na ravni civilne družbe. V Ukrajini tako ta delitev danes ni več tako izrazita, morda pa se bo v prihodnje zopet pojavila in bo narekovala bodoče politične odločitve.

Ukrajina po letu 2014 gradi na konceptu etnično nacionalne države. Torej Ukrajina za Ukrajince, zato na vseh ravneh javnega življenja uveljavlja ukrajinski jezik, tudi na škodo ruskega, ki ga dobra tretjina prebivalcev govori v vsakdanjem življenju.

Kakšne posledice bo ta spopad imel za pravoslavni svet, vemo, da so ukrajinski verniki razdeljeni med dve pravoslavni cerkvi?

Mislim, da večjih posledic na tem področju ne bo, kajti tako splošno priznana, kanonična Ukrajinska pravoslavna cerkev pod vodstvom kijevskega metropolita Onufrija, kakor tudi vzporedna Pravoslavna cerkev Ukrajine pod vodstvom kijevskega metropolita Epifanija se imata za ukrajinski, domači in skrbita za vernike na celotnem območju. Razlika med njima je v tem, da se na retorični ravni slednja jasno izreka za oboroženo obrambo proti Rusiji in za nadaljevanje ločevanja od ruske kulture. Ukrajinska pravoslavna cerkev pa seveda obsoja rusko agresijo na Ukrajino, a je v središču njenega sporočila delo za mir in svarilo, da gre za bratske narode, za skupne korenine, kar daje še večjo odgovornost za medsebojne odnose. V verskem pogledu bodo ostale zadeve bolj ali manj enake. Tu lahko omenim samo še to, da kanonična Ukrajinska pravoslavna cerkev deluje na celotnem ozemlju Ukrajine glede na stanje leta 2014, tudi na Krimu in v Donbasu, se pravi da cerkev čaka na končni razplet in ni sledila političnim premikom meja.

Za iskreno soglasje in sodelovanje v tem trenutku ne vidim možnosti, pragmatično pa se lahko stvari vsaj delno umirijo, če bo Rusija vojaško uspešna, če jo bo podpirala Kitajska in če Evropa ne bo pripravljena trpeti gospodarskih posledic zaradi nasprotovanja ruski politiki.

Kakšna je prihodnost odnosov med Rusijo in Evropo?

Nasprotja med Rusijo in zahodnim svetom so na najnižji ravni, od 80. let prejšnjega stoletja ni bilo tako zaostrenega stanja in tako velikega medsebojnega nezaupanja. Trenutno ne vidim možnosti, da bi se to spremenilo, zamere so pregloboke, predstave o prihodnosti so diametralno različne, tukaj gre za v temeljih drugačno politično filozofijo. Možno pa je, da se doseže vsaj pragmatično sobivanje v primeru, da Rusija s svojega stališča uspešno in hitro zaključi svojo operacijo in s Kitajsko oblikuje tako rekoč novi vzhodni blok, novo realnost v svetovni geopolitiki. Evropa se v tem primeru lahko ustraši dolgoročne gospodarske škode, pomanjkanja, socialnih nemirov, ki bi sledili podražitvam zaradi prekinitve dobave energentov. Skratka, za iskreno soglasje in sodelovanje v tem trenutku ne vidim možnosti, pragmatično pa se lahko stvari vsaj delno umirijo, če bo Rusija vojaško uspešna, če jo bo podpirala Kitajska in če Evropa ne bo pripravljena trpeti gospodarskih posledic zaradi nasprotovanja ruski politiki.

Analitično o razmerah v Ukrajini tudi v prihodnji številki tednika Družina.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh

Dobrodošli! 

Ob praznikih smo za vas pripravili e-darilo: 

pričevanje Glorie Polo: Zadela me je strela

Kliknite tukaj

Close