Ko sem bil mlad, sem mislil, da je v življenju dobro le to, kar je videti dobro iz mojega zornega kota. Sedaj, pri šestdeset plus, pa v veri vidim, da so bile vse sestavine življenja – tudi slabe in celo grešne – dobre. Da se povezujejo v smiselno celoto. Vidim, da so bile pomembne prelomnice v mojem življenju po človeški logiki slabe – a z dobrimi sadovi.

Danes verjamem, da mi je Bog z vsem, kar je dopustil, želel omogočiti vpoglede, zaradi katerih sem na križiščih lahko zavijal bolj prav; da sem se po padcih lahko pobral, ker sem v preizkušnjah razvijal notranje »mišice«; da so mi tudi slabe stvari pomagale priti bliže k Njemu..

Vsakdanja vera in »bend«

Rodil sem se z mnogimi darovi v ljubečo družino. Oče in mama sta se imela rada. Oče je družino dobro vodil – kar se mi je takrat zdelo samoumevno. Bili smo klasična katoliška družina. Ne posebej goreča v zunanjih izrazih vere, a dosledna: ob nedeljah in praznikih k maši in pred kosilom molitev – vedno. In ne dosti več.

Spomnim se, da ...