V naši hiši se v oktobru ni zgodil noben molitveni preobrat. Tako in tako smo rožni venec molili vse leto in vsa leta. Zvečer. Potem ko je bilo poopravljeno v štali, to pomeni v hlevu. Ata je vzel s kljukice nad vrati debel umetelno zrezljan roženkranc. Njegovo dekle in kmalu že rajna žena ga mu je prinesla z romanja. Kakšno darilo! Ne vem, ali ji je on kdaj prinesel lectovo srce, imel jo je pa rad.

Pokleknil je; bogve zakaj vedno le na eno koleno? To je bila njegova molitvena drža. Še v cerkvi sem ga videla samo tako klečati. Bilo je pa vsak večer, da smo molili rožni venec. Z bratom sva večkrat zadremala, a je ata malce povzdignil glas. Ne grobo, le zbujajoče. Potem je šlo dalje vse do sklepnih očenašev še za srečen dan, za srečno zadnjo uro in za verne duše v vicah. Da ni bil tam Tincelj, ki je rad po taljansko klel?

Mnogo mnogo kasneje, ko se je v človeško modrost nateplo toliko različnih vednosti, se je začelo govoriti, da je treba otroke že zgodaj naučiti m...