Župnijska cerkev sv. Jurija v Šentjurju pri Celju je bila v nedeljo, 21. junija, popoldne premajhna, da bi sprejela vse, ki so želeli prisostvovati slovesnosti diakonskega posvečenja. Med njimi so bili številni ministranti, bogoslovci, diakoni in duhovniki.

Skorajšnja diakona pred vstopom v cerkev. FOTO: Kvirina Martina Zupanc

Celjski škof Maksimilijan Matjaž je med sveto mašo v diakona posvetil domačina, novega stalnega diakona Antona Horvata in Banka Svetičiča, župljana Župnije Ljubljana - Vič, za katerega je diakonat stopnja v pripravi za duhovniški poklic. Svetičič je član skupnosti Familie des Vaters (Družina Boga Očeta).

Diakoni se niso rodili iz organizacijskih razlogov, temveč iz evangeljske ljubezni

»Ne bojta se služiti!« je svoj nagovor začel škof Matjaž. V navezavi na svetopisemski odlomek iz Apostolskih del, ki je bil prebran kot prvo berilo, se je dotaknil izvira diakonske službe. »Tudi prva Cerkev se je srečala z izzivi, kako reševati številne probleme in napetosti, ki so že takrat bile v svetu in jih je bilo čutiti tudi v Cerkvi. Predvsem kako reševati to, če se kdo v skupnosti, v občestvu čuti prezrtega ali zapostavljenega. Apostoli so to stanje sprejeli kot priložnost, da Cerkev odkrije in oblikuje novo službo, službo služenja. Poiskali so može, polne Duha in modrosti, ki naj bi skrbeli za različne potrebe skupnosti,« je razložil.

Celjski škof Maksimilijan Matjaž je bil pridigar in posvečevalec. FOTO: Kvirina Martina Zupanc

»Diakoni se torej niso rodili iz organizacijskih razlogov v Cerkvi, temveč iz evangeljske ljubezni do potrebnih,« je izpostavil v nadaljevanju. »Nastali so zato, da bi se v Cerkvi nihče ne čutil spregledanega. In to je prva, najpomembnejša lastnost diakonske službe. Diakon je človek, ki pomaga, da Kristusova ljubezen doseže tiste, ki so na robu, ki so pozabljeni, osamljeni ali kakorkoli na drug način potrebni pomoči. Njegova služba je znamenje, da Bog vidi vsakogar.«

Ne strah, ampak pričevanje

Ob evangeljskem odlomku, v katerem Jezus večkrat ponovi: »Ne bojte se,« je nato razmišljal o strahu. »Strah sam po sebi ni nekaj slabega. Nasprotno, celo pomemben je, saj nas varuje, saj nas opozarja, da je nekaj nevarno, da je treba biti previden. Tudi preroki, apostoli, učenci so poznali strah. Nenazadnje ga je poznal Jezus sam. Slišimo njegov boj v Getsemaniju – s strahom, s hudim duhom in tudi z njegovim Očetom. Težava pa postane takrat, ko strah ni več človekov pomočnik, ampak gospodar. Ko zaradi strahu ne storimo nečesa, kar je dobro, kar bi bilo prav storiti, ko ne povemo resnice, ko se umaknemo, ko zaradi strahu ne odgovorimo na Božji klic. Jezus ne pravi: 'Ničesar se ne bojte,' pravi pa: 'Ne dovolite, da bi strah imel zadnjo besedo.' In to velja za vsakega izmed nas, na poseben način pa za diakona,« je podčrtal.

»Diakon je namreč posvečeni pričevalec, je mož evangelija, ki živi sredi sveta. Ne more se skriti za funkcijo, ne more živeti vere samo zasebno. Njegovo življenje mora postati pričevanje. In to je drugi vidik diakonske službe: diakon kot pričevalec, kot oznanjevalec evangelija, in to ne le z besedo, ampak z življenjem.«

Diakon kot poslušalec

Tretja lastnost diakonske službe pa je po škofovih besedah poslušanje – diakon kot poslušalec. »Kot poslušalec Svetega Duha, kot iskalec pomena in glasu Božje besede. Nihče namreč ne more pričevati in oznanjati, če se prej ni dotaknil Božjega srca, če ne spusti v svoje srce Duha, če ne čuti z Jezusom, če se ne bori z Očetom, ko moli in se bori za svoje učence.«

Škof je v pridigi govoril o diakonski službi. FOTO: Kvirina Martina Zupanc

»Pred oznanjevanjem je poslušanje. Pred služenjem je srečanje. Pred dejavnostjo je molitev. To je skrivnost rodovitnosti naše vere,« je skorajšnjima diakonoma na srce položil v navezavi na evangelij. Spomnil ju je, da ljudje ne potrebujejo novih govorcev, pač pa pričevalce.

Pritrdil je pokojnemu papežu Frančišku, da diakonsko posvečenje ne pomeni vzpona oz. napredovanja v cerkveni hierarhiji, pač pa spuščanje, saj gre za služenje, ki je darovanje samega sebe. »Diakon je znamenje Kristusa služabnika, ne Kristusa, ki gospoduje. Ne Kristusa, ki zahteva, ampak Kristusa, ki se sklanja.« Poleg služenja sta, tako papež Frančišek, osrednji nalogi diakona še delati za spravo in odpuščanje ter graditi občestvo.

Obred posvečenja

Obred diakonskega posvečenja je po litanijah vseh svetnikov, med katerimi sta kandidata za diakonsko službo v znak izročenosti Bogu ležala na tleh, nato tekel v sveti tihoti.

Škof je na kandidata v tihi molitvi položil roke, nato pa nad njima molil še posvetilno molitev.

Pri posvetilni molitvi. FOTO: Kvirina Martina Zupanc

Ob koncu obreda jima je nadel diakonski štoli, po dva duhovnika pa sta jima oblekla še dalmatiko (zgornje liturgično oblačilo). Vsak od njiju je iz škofovih rok prejel tudi evangeliarij.

Oblačenje dalmatike novima diakonoma. FOTO: Kvirina Martina Zupanc

»Pojdite v miru!«

Ob koncu svete maše sta nova diakona izrekla besede zahvale vsem, ki so ju vodili in spremljali pri odločitvi za diakonsko službo in na dosedanji poti do nje.

Seveda pa ni šlo drugače, kot da je, kot se za diakona spodobi, po škofovem zaključnem blagoslovu domačin Tone izrekel oz. celo zapel svoj prvi: »Pojdite v miru!«

Vtisi po posvečenju

Po posvečenju smo nova diakona povprašali po vtisih.

Branko Svetičič je za Družino podelil: »Po glavi mi gre hvaležnost. Oddahnil sem si, ker sem se bal, da bom kje kaj podrl, kaj naredil narobe ali kaj zamešal. (smeh) Probleme mi je seveda delala tudi nemščina in vsi ti tehnični detajli. Ampak hvala Bogu se je vse zelo lepo izpeljalo, podpora Svetega Duha je bila očitna.

Branko Svetičič. FOTO: Kvirina Martina Zupanc

Sedaj me prevevajo hvaležnost, veselje in tudi pogum. Vesel sem podpore ljudi iz tega kraja, kjer smo bili sprejeti zelo, zelo prijateljsko, odprtosti kolega diakona Toneta, moje skupnosti Družine Boga Očeta Pinkafeld v Avstriji, kolegov seminaristov iz Leopoldinuma Heiligenkreuz in tudi vseh mojih sorodnikov: hčerke Katje, brata, dveh sester, nečakinj, nečakov, tudi mladih, s katerimi hodimo v Medžugorje. Tudi določeni duhovniki so me presenetili s svojim prihodom.«

Anton Horvat pa je vtise strnil takole: »Na posvečenje sem se pripravljal tri leta. Če pogledam nazaj, sem si rekel: 'Še dva meseca je do dogodka. Ah, saj je še en mesec. Še en teden je …' Potem je pa res prišel že skoraj zadnji dan. Ustavil sem se, družino sem prosil, da bi bil za trenutek sam v molitvi, v priprošnji Svetemu Duhu. Rekel sem: 'Dobri Bog, če si me poklical na to pot, pomagaj mi tole prestati.' Posvečenje je potekalo gladko, zelo lepo. Gospod škof je predstavil namen poklicanosti stalnega diakona. Seveda je izpostavil služenje najbolj zapostavljenim, najbolj na robu, potrebnim pomoči, starejšim, brezdomcem ... Približati se jim in jim v ljubezni služiti. V Šentjurju imamo dom ostarelih in rad bi deloval med njimi. Verjetno bo tudi škof v dekretu napisal, da bom delal na tem področju.

Anton Horvat. FOTO: Kvirina Martina Zupanc

Izhajam iz Župnije sv. Vida Videm pri Ptuju, minoritske fare, in veselilo me je, da je od tam prišlo presenetljivo veliko ljudi, veliko patrov minoritov se je odzvalo povabilu. To me je še dodatno spodbudilo in pomirilo danes pri posvečenju, ker sem vedel, da so tudi patri molili zame. Bilo pa je zelo vroče!«

O usklajevanju diakonske službe in družine pa razmišlja: »Sem poročen, imam štiri otroke, trije so že polnoletni, ampak kljub temu potrebujejo očeta, žena potrebuje moža in zagotovo bo potrebna velika mera razumevanja žene do dela in služenja v župniji, na drugi strani pa razumevanja duhovnika in župnije do moje družine in zakona. Zagotovo se bo treba kdaj priporočati Svetemu Duhu, da bomo prav razločevali, kdaj je pravi trenutek za župnijo in kdaj je pravi trenutek za družino.«

Več utrinkov s slovesnosti si oglejte v fotogaleriji Kvirine Martine Zupanc: