Tradicijo so pred desetletji začeli slovenski rojaki onstran »luže« s pobudo, da bi se vsako leto zbrali k molitvi in z njo prosili za blagoslov Slovenije in njenega naroda, in k utrditvi slovenskih krščanskih izročil. Pobudo so »posvojili« tudi v Sloveniji, kjer se vsako leto 23. maja zvečer pri Mariji Pomagaj na Brezjah v molitvi in pri maši povežejo Slovenci v domovini in po svetu.

Ko pridemo k sočloveku in mu ne moremo ponuditi drugega kot svojo utrujenost in naveličanost, je kot v Kani, kjer je zmanjkalo vina. Da v takšnem stanju ne odnehamo, je treba k sebi povabiti Jezusa in ga prositi, naj pomnoži našo vero in ljubezen.

Molitev rožnega venca, maša in procesija

Tudi nocoj je bilo tako, po molitvi rožnega venca je slovesno mašo daroval novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference (SŠK) msgr. dr. Andrej Saje, po maši so se verniki podali še na procesijo s podobo Marije Pomagaj po vasi. Večer je Slovence na vseh koncih sveta povezal s pomočjo valov Radia Ognjišče.

Iz škofove pridige

Mnogi na Brezje prihajajo namenoma ali pa se tam ustavijo mimogrede, da bi Mariji izročili prošnje in zahvale, ki jih bo kot skrbna mati posredovala svojemu Sinu, in jo prosili, naj varuje družine, naš narod in slovensko izročilo, da bi ostali zvesti evangeliju in hkrati utrjevali temelje narodne samozavesti, kulture in samobitnosti, je pridigo začel predsednik SŠK Andrej Saje.

Romarji so napolnili trg pred baziliko Marije Pomagaj. FOTO: Boštjan Debevec

Bodimo prinašalci upanja in gradniki miru

»Med vojno v Ukrajini želimo prositi za mir v tej deželi in po vsem svetu. Mnogi so izgubili življenja, družine so razbite in travmatizirane. Milijoni so zapustili domove, da bi rešili življenje, nekatere smo sprejeli tudi v Sloveniji in ob srečanju z njimi so njihove stiske postale še bolj naše,« je poudaril škof Saje in povabil, naj nas lučke ob nocojšnji procesiji spominjajo na Jezusa, večno luč, ki je s smrtjo in vstajenjem premagal zlo: »Naj sveti luč vere tudi v naših srcih, naj po naših delih razsvetljuje vse, s katerimi prihajamo v stik. Bodimo prinašalci upanja in gradniki miru v svojem okolju in za svet.«

V Mariji se zrcali Božja nežnost in ljubezen

Kaj je na Mariji tako posebnega in privlačnega, da se tako radi zatekamo k njej? Novomeški škof je navedel besede papeža Frančiška, češ da se v Mariji zrcali Božja nežnost in ljubezen; je Jezusova in naša Mati, pozorna na Božji glas in na potrebe svojih otrok, zato ji zaupamo naša pričakovanja in skrbi, se ji zahvaljujemo in ji izročamo svoje namene.

Življenje brez korenin in zgodovinskega spomina je nenormalno, lahko nas zmede in usmeri na stranpot. Vera je ne le nekaj normalnega, temveč pravica slehernega posameznika, da jo živi na način, ki je njemu primeren.

Marija razume tudi našo osamljenost, stiske, brezup

»K Mariji se zatekamo, ker jo čutimo kot osebo med nami, ki živi z nami, nas razume, je sočutna, posluša, kar je skrivnostno, ohrani v srcu in premišljuje. Papež pravi, da si jo predstavlja kot običajno dekle današnjega časa, pripravljeno na poroko in družino. Tudi po Jezusovem spočetju je še vedno normalna ženska. Spoštovala je tradicijo, skrbela za družino, se družila z ljudmi in bila odprta za Božje načrte, ki jih je bila pripravljena uresničiti,« je izpostavil Andrej Saje in dodal, da je bila tudi osamljena, zlasti pod križem, ko je umiral njen Sin, zato razume našo osamljenost, stiske in brezup.

Škof Andrej Saje: Ne moremo pričakovati, da bodo drugi spoštovali naše vrednote, če se jih sami sramujemo. FOTO: Boštjan Debevec

Življenje brez korenin in zgodovinskega spomina je nenormalno

Škof Saje je navzoče spodbudil, naj se danes spomnijo svojih družin in korenin naše krščanske vere, ki je sooblikovala naše vrednote, ohranjala povezanost s krščanskim občestvom in narodom: »Življenje brez korenin in zgodovinskega spomina je nenormalno, lahko nas zmede in usmeri na stranpot. Vera je ne le nekaj normalnega, temveč pravica slehernega posameznika, da jo živi na način, ki je njemu primeren.«

Naj sveti luč vere tudi v naših srcih, naj po naših delih razsvetljuje vse, s katerimi prihajamo v stik. Bodimo prinašalci upanja in gradniki miru v svojem okolju in za svet.

Štiri razsežnosti verske svobode

Bodisi sam ali v skupnosti, zasebno ali javno – to so po škofovem prepričanju štiri razsežnosti verske svobode, normalne za vsako demokratično ureditev zahodnega tipa. Od tega, kako cenimo svojo vero in jo v praksi živimo v družbi, pa je in bo odvisno, koliko bo vera postala resnična vrednota okolja, v katerem živimo. »Ne moremo pričakovati, da bodo drugi spoštovali naše vrednote, če se jih sami sramujemo. Z življenjem po veri ne uresničujemo le Božjega načrta za nas osebno, temveč tudi bogatimo okolje in odnose, kjer živimo. Tako bo svet postajal bolj normalen – bolj človeški, sočuten, usmiljen in solidaren,« je pojasnil Andrej Saje.

Po maši so se verniki podali še na procesijo z lučkami in s podobo Marije Pomagaj po vasi. FOTO: Boštjan Debevec

Kaj lahko prinesemo pred Jezusa in njegovo Mater?

In ob Mariji se učimo živeti svojo vero – včasih v tihoti in premišljevanju, drugič na način, ko prevzamemo pobudo in predlagamo, kaj je treba storiti. Morda sta, je zaključil novomeški škof, v naših življenjih začeli vera in ljubezen usihati, življenje je postalo dolgočasno, nezanimivo, pusto. Saje spodbuja, naj pogledamo okrog sebe, kaj lahko prinesemo pred Jezusa in njegovo Mater.

Marija je spoštovala tradicijo, skrbela za družino, se družila z ljudmi in bila odprta za Božje načrte, ki jih je bila pripravljena uresničiti.

Prinesimo pred Jezusa, kar imamo, skrbi in načrte, uspehe in razočaranja

»Kaj ju želimo prositi? Kakšne želje so v naših srcih, katero hrepenenje nas vodi in ga primanjkuje. Ko pridemo k sočloveku in mu ne moremo ponuditi drugega kot svojo utrujenost in naveličanost, je kot v Kani, kjer je zmanjkalo vina. Da v takšnem stanju ne odnehamo, je treba k sebi povabiti Jezusa in ga prositi, naj pomnoži našo vero in ljubezen. Prinesimo predenj, kar imamo, skrbi in načrte, uspehe in razočaranja. Prosimo ga, naj pomnoži v nas svoje darove in nas okrepi. Izročimo naše želje in skrbi tudi Mariji v zaupanju, da ona ve, kaj je najbolj prav. Ona naj prosi za nas,« je škof končal pridigo.