Med 7. in 14. oktobrom so udeleženci srečanja med drugim prisluhnili pričevanjem zakoncev, ki so spregovorili o veselju družinskega življenja, pa tudi o preizkušnjah, s katerimi se srečujejo v svojem vsakdanu. Srečanje se je v sredo sklenilo s sveto mašo na vatikanskem Trgu sv. Petra, ki jo je daroval novoimenovani dekan kardinalskega zbora Luis Antonio Tagle. 

Po navedbah vatikanskih medijev so zbrani molili tudi za »hitro in popolno okrevanje« papeža Leona XIV., ki je v torek prestal operacijo pljuč v rimski bolnišnici Gemelli. Po prvotnih načrtih naj bi sklepno sveto mašo daroval Leon XIV., ki se je srečanja o družini prve dni tudi udeleževal. Papežev nagovor je zato prebral kardinal Tagle, Petrov naslednik pa je zbranim namenil tudi posebno sporočilo.

Škof Saje v delovni skupini. FOTO: osebni arhiv škofa Sajeta

Slovensko škofovsko konferenco je v Vatikanu torej zastopal njen predsednik dr. Andrej Saje, ki je svoje vtise s srečanja strnil v spodnjem zapisu:

Škof Saje: Cerkev posluša, spremlja in išče nove poti

Ob deseti obletnici apostolske spodbude papeža Frančiška Amoris laetitia (Radost ljubezni) od 7. do 14. oktobra 2026 v Vatikanu poteka mednarodno srečanje o življenju družin in njihovem poslanstvu v Cerkvi. 

Na povabilo papeža Leona XIV. smo se v Rimu zbrali predsedniki škofovskih konferenc z vsega sveta, predstavniki vzhodnih Cerkva, strokovnjaki in družine. Prijavljenih je 188 udeležencev. Posebej dragocena so pričevanja zakoncev, ki z nami delijo veselje družinskega življenja, pa tudi njegove preizkušnje.

Prve dni se je srečanja o družini udeleževal tudi papež Leon XIV. FOTO: osebni arhiv škofa Sajeta

Srečanje doživljam kot bogato izkušnjo vesoljne Cerkve. Po predavanjih in pričevanjih se pogovarjamo v skupinah po deset do dvanajst oseb. Za isto mizo sedimo kardinali, škofje in laiki iz različnih delov sveta. V sinodalnem duhu, ob poslušanju in molitvi, si izmenjujemo izkušnje krajevnih Cerkva, prepoznavamo izzive ter skupaj razločujemo poti za prihodnost. Na plenarnih v popoldanskem času predstavimo naše predloge in vprašanja. 

Mladi si želijo ljubezni, zvestobe in družine, vendar jih pogosto spremljajo negotovost, strah pred trajno zavezo in ekonomske težave.

Posebej me nagovarja odprtost pogovorov. Kljub kulturnim razlikam ugotavljamo, da se družine srečujejo s podobnimi vprašanji. Mladi si želijo ljubezni, zvestobe in družine, vendar jih pogosto spremljajo negotovost, strah pred trajno zavezo in ekonomske težave. Zato je pomembno mlade podpreti in jim predstaviti lepoto krščanskega zakona kot poklicanost.

Veliko pozornosti namenjamo pripravi mladih na zakon in spremljanju zakoncev, zlasti v prvih letih skupnega življenja. Pomembno je tudi pričevanje izkušenih zakoncev, ki mladim pokažejo, da trajna ljubezen ni nedosegljiv ideal, ampak življenjska pot, na kateri se učimo sprejemanja, odpuščanja in odgovornosti. Krepiti moramo mreže zakonskih in družinskih skupin, kjer si pari izmenjujejo izkušnje, se podpirajo in rastejo v veri.

Nihče se ne bi smel čutiti zavrnjenega ali pozabljenega.

Pogovarjali smo se tudi o občutljivem vprašanju spremljanja, razločevanja in vključevanja ločenih in civilno ponovno poročenih oseb. Ob zvestobi cerkvenemu nauku o nerazvezljivosti zakona je pomembno, da znamo prisluhniti konkretnim življenjskim zgodbam, z resnico in usmiljenjem sprejemati ljudi in iskati poti njihovega vključevanja v cerkveno občestvo. Nihče se ne bi smel čutiti zavrnjenega ali pozabljenega.

Škof Saje je minuli teden dni preživel v Vatikanu. FOTO: osebni arhiv škofa Sajeta

Krščanska družina je prva šola ljubezni, vere in občestva. Skupna molitev, pogovor, družinski obedi in medsebojna pozornost krepijo povezanost. Zakrament svetega zakona daje zakoncem milost za rast v ljubezni in zvestobi tudi sredi preizkušenj. Družinsko občestvo pa se odpira župniji in širši družbi.

Naše predloge bomo posredovali papežu, ki jih želi osebno preučiti. Zaradi napovedane operacije na pljučih se sklepnega srečanja ne bo mogel udeležiti. Verjamem, da bodo naši pogovori in izsledki spodbuda krajevnim Cerkvam, da družine še bolj prepoznavamo ne le kot prejemnice pastoralne skrbi, temveč kot dejavne nosilke vere in poslanstva Cerkve.