Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Škof Štumpf o odpravi botrov, sodelovanju z vlado, primeru Rupnik, islamizaciji Evrope …

Za vas piše:
J. P.
Objava: 04. 01. 2024 / 12:17
Oznake: Škof
Čas branja: 9 minut
Nazadnje Posodobljeno: 04.01.2024 / 12:38
Ustavi predvajanje Nalaganje
Škof Štumpf o odpravi botrov, sodelovanju z vlado, primeru Rupnik, islamizaciji Evrope …
Murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf. FOTO: Ivo Žajdela

Škof Štumpf o odpravi botrov, sodelovanju z vlado, primeru Rupnik, islamizaciji Evrope …

Konec leta, 28. novembra, bo minilo že desetletje in pol, odkar je papež Benedikt XVI. imenoval msgr. dr. Petra Štumpfa za škofa novonastale Škofije Murska Sobota.

Tik pred lanskim božičem je prekmurski tednik Vestnik objavil obsežen praznični pogovor s škofom Petrom Štumpfom, trenutno podpredsednikom Slovenske škofovske konference (SŠK), ki je spregovoril o perečih vprašanjih lokalne in slovenske Cerkve in družbe. V nadaljevanju objavljamo nekaj izsekov iz intervjuja, ki ga je škof zaključil z besedami: »Ne bojmo se! Smo blagoslovljeni, ker je Bog z nami, in zato tudi obvarovani hudih grozot, ki se dogajajo drugod po svetu. Verni in neverni smo pod skrbnim varstvom čudovite žene vseh žena, Marije iz Nazareta, v kateri si je Bog nadel našo človeško naravo in tako postal naš vsakodnevni sopotnik, kjer koli že smo in kamor koli gremo.«

O trenutnem stanju škofije:

»Zdi se, da je bila splošna verska situacija v Pomurju ob začetku soboške škofije boljša, kot je sedaj. Takrat je v cerkev hodilo več ljudi kot danes. Opažam pa tudi preobrat, da tisti, ki še hodijo redno v cerkev, živijo bolj osebno vero, ki ima večji vpliv na njihove življenjske odločitve. Glede na nenehno zmanjševanje števila duhovnikov in pomanjkanje laiških sodelavcev je bilo delovanje škofije kar dobro, čeprav bi lahko bilo še boljše. Imamo preveč zunanjih opazovalcev, nekoliko navijačev, pa tudi nekaj nasprotnikov. Mnogi še zmeraj mislijo, da škofija pomeni samo škofa in nekaj ljudi tam okoli njega in se pri tem konča.«

O notranjih bojih znotraj Cerkve:

»Začetki soboške škofije niso bili dobri. Takrat se je dogajalo nerodno prerivanje, kdo bo in kdo ne sme biti škof, kdo bodo njegovi sodelavci. S tem se je ustvarila frakcija: tisti, ki je z novim škofom, in tisti, ki je proti njemu. To še ni ponehalo. V to razdeljenost so vstopili še interesi tistih, ki vidijo škofijo kot svojo 'molzno kravo' za lepe denarce. Naloga vsakega škofa pa je tudi braniti premoženje Cerkve. Interesenti za premoženje soboške škofije so razpršeni po vsej Sloveniji, imajo moč in tudi medije in zato ustvarjajo vtis, da je treba soboškega škofa odstraniti. Papežu Frančišku sem povedal, da se mi je pri reševanju afer zaradi spolnih, finančnih in drugih zlorab škofija razbila na prafaktorje, in ne vem, kako naprej. Papež mi je dejal: 'Ti si storil, kar si bil dolžan storiti. Tudi če ti ostaneta le dva človeka, pojdite naprej.' Pri reševanju teh težavnosti se ne morem ogniti niti občasnim obiskom sodišča.«

O posledicah neugodnih demografskih trendov v upadu števila podeljenih zakramentov, vernikov in verskih delavcev:

»Že dolgo ima Pomurje zelo slabo demografsko stanje. V veliki meri je za to – kot tudi za upad verskega življenja – odgovoren standard. Na prebivalca v Evropi ima Slovenija največ supermarketov, na prebivalca v Sloveniji pa jih ima največ Pomurje. Trošenje ima prednost tudi pred dojenčki in zato ni dovolj rojstev. Pretirana skrb za standard in slabotna skrb za vero sta močno v sozvočju in soboška škofija to močno občuti. Brez dodanega življenja, povečanja števila rojstev, ne vidim prihodnosti za našo pokrajino niti za škofijo. Pri nas je namreč letno število rojstev in splavov izenačeno. Opažam, da imajo več otrok tisti, ki imajo močno osebno vero, ki torej vpliva tudi na sprejemanje življenja.«

Podpredsednik SŠK msgr. dr. Peter Štumpf s predsednikom msgr. dr. Andrejem Sajetom in članom Stalnega sveta msgr. dr. Maksimilijanom Matjažem. FOTO: Tatjana Splichal

O odpravi birmanskih botrov in zgodnejšem podeljevanju zakramenta birme:

»Pretirana skrb za standard je kot holesterol, ki zamasti tudi duhovne žile. Ker je tega zelo veliko, je krščansko vernost pri nas prizadel 'infarkt'. Zgodil se je kolaps. Botri naj bi bili po svoji funkciji pomočniki veri, zdaj pa jih domala nimamo več kje vzeti. Otroci v 5. razredu še nimajo toliko izkušenj z mnogimi negativnostmi kot otroci višjih razredov. Gre preprosto za pastoralno preventivni umik birme v varnejše zavetje otroštva, kjer je možnih zlorab zakramenta za zdaj bistveno manj. Svojega predstojnika sem vprašal, ali je to, kar delamo, prav, pa mi je dejal, da je najboljša pot vedno tista, ki je težja. Takšna pot je zagotovo pot, ki jo nakazuje Sveti Duh.«

O gostovanju v podkastu Scutum Fidei in o tradicionalističnih stališčih:

»Največji konkurent Cerkvi ni humanistični sekularizem, temveč stare ali nove forme religije in duhovnosti, ki so se od nje emancipirale. Cerkev ima že tako veliko težavo, kako najti mesto v povsem pluralističnem svetu. Zlasti lokalne Cerkve v postkomunističnih deželah zelo težko razumejo ta svet, kjer se zdi vse nestabilno in celo nevarno. Zato se tudi v slovenski Cerkvi pri nekaterih, zlasti mlajših, čuti velika nostalgija po nekdanjih časih in nekdanjih teoloških izrazjih in liturgičnih formah. Tudi omenjeno gibanje je zapadlo skušnjavi in zašlo v tokove populizma, korenitega tradicionalizma in celo neke vrste nacionalizma in izključevanja. V Cerkvi bi močno potrebovali ljudi, ki bi znali z njimi voditi dialog, a je to zelo težavno, zato smo zaenkrat glede tega še zmeraj povsem bosi.«

O sodelovanju Katoliške Cerkve z vlado:

»Trenutno so pogovori z vlado na mrtvi točki, saj vlada škofov ne jemlje resno. Duhovniki so nanjo zelo jezni in razočarani, ne toliko zaradi ukinitve polnega plačila prispevkov verskih delavcev, veliko bolj zaradi ukinitve statusa Cerkve kot splošno koristne organizacije. Če bi 'družbeno nekoristni' župniki morda za turistične in druge priložnostne obiskovalce zaprli cerkve, se temu ne bi čudil niti nasprotoval. Kdo mi je že dejal, da ga mika, da bi imel cerkev odprto samo za bogoslužja. Vlada seveda na to možnost ni pomislila. Zelo so razočarali tudi verniki, saj se ni nihče oglasil in protestiral proti odločitvam vlade, ki kršijo ustavno načelo o verskih svoboščinah. Tako verniki sami dovoljujejo, da država z njimi dela, kar hoče. Žalostno in zelo skrb vzbujajoče.«

O velikih finančnih razlikah med škofijami in o solidarnosti med njimi:

»Soboška škofija se zaradi šibke finančne zmožnosti ne more primerjati z nobeno drugo ne pri nas ne v soseščini. Pravi čudež je, da še deluje. Brez pomoči duhovnikov in dobrih ljudi ne bi šlo. Vprašanje pa je, kako dolgo še. So posamezni primeri, ko dva škofa skleneta dogovor o medsebojni pomoči pri kakem projektu; sicer pa je finančna sinergija v smislu, da tisti, ki ima več, daruje temu, ki ima malo, žal odsotna. Javnost to ve in se zato tudi pohujšuje, tudi Sveti sedež ne more dojeti, zakaj nam finančna solidarnost ne uspeva. Pred meseci me je poklical zagrebški nadškof, češ da tam dobro poznajo finančno šibkost soboške škofije, zato so se odločili, da bodo našega bogoslovca, ki študira v Zagrebu, štipendirali ves čas njegovega študija. Zelo sem bil ganjen in hvaležen ob takšni gesti.«

Škof Peter Štumpf: Večina naših duhovnikov dobro bojuje svoj boj celibata. FOTO: Ksenja Hočevar

O versko občutljivih področjih, denimo uzakonitvi evtanazije in porokah istospolnih parov:

»Ne gre za verska, temveč za osnovna etična vprašanja. Vsak človek ima, ne glede na to, ali je veren ali ne, dolžnost ohranjanja in obrambe življenja od njegovega naravnega spočetja do naravne smrti in tudi do družine očeta, matere in otrok. To so zapovedi moralnega zakona, ki ohranja in brani, kar je v človeku naravno. Zato so vprašanja o uzakonitvi evtanazije in o porokah istospolnih ideološka in povsem v nasprotju z osnovno etiko.«

O vlogi žensk, spolni morali in celibatu:

»Žene so protagonist življenja in delovanja Cerkve in so zastopane tričetrtinsko. Ženski genij je v Cerkvi nujen in potreben, tako kot pri materinstvu, pri tem je Marija lep model. Tudi škofovska sinoda išče primerne poti do žena, saj bi njihova odsotnost pomenila zaton Cerkve. Jezusov pogled na žene je čudovit in osvobajajoč, javno je pokazal, da jih ima zelo rad, vendar je ostal v odnosu do njih svoboden. Slediti temu je celibat. Nekateri se za to trudijo, drugi malo manj, kak duhovnik pa nič. Celibat ni stanje, ampak boj do mesa, krvi in duše; je res naporen in se ne konča. Za duhovnika, ki ne zmore tega boja, je bolje, da ponižno prizna svojo nemoč in gre civilno pot. Veliko manj škode bo, kot če bo vztrajal v dvojnem življenju. Večina naših duhovnikov dobro bojuje svoj boj celibata.«

O primeru Rupnik in problematiki pedofilije znotraj Cerkve:

»V primeru Rupnik ne gre za pedofilijo, temveč za domnevne zlorabe odraslih oseb, ki so takrat že imele svoj razum in tudi odgovornost. Proti Rupniku je papež zdaj odredil cerkvenosodni proces. Rupnik torej še ni bil spoznan ne za krivega ne za nedolžnega. Spolne zlorabe pomenijo sistemsko krizo celotne družbe, tudi Cerkve. Ne gre za posamezne sociopate, temveč za ves družbeni sistem. Mnogi so panični in pri tem vidijo konec. Vendar naj to, kar zdaj gori, zgodi do konca, da pridemo do bistva. Rešitev niso zgolj disciplinski ukrepi, temveč reforme na vseh področjih antropologije in seveda v Cerkvi tudi teologije, vzgoje, pastorale in nekaterih struktur.«

O nastanku neodvisne komisije za zaščito otrok:

»Je že ustanovljena, le zagnati jo še moramo v delovanje in jo obelodaniti v javnosti.«

O islamizaciji Evrope in migrantih:

»Migranti niso grožnja Evrope, temveč je to njena izkoreninjenost iz evangeljskih vrednot. Za to se je Evropa odločila zavestno, tudi ko je zavrgla opozorila sv. Janeza Pavla II., naj iz svoje ustave ne izključi krščanskega etosa in kulturne dediščine. Ker Evropa ne zmore najti česa boljšega od evangelija, sedaj demografsko umira, ker nima več moči za obnavljanje življenja. Po božjem in naravnem pravu pa ima pravico do obstoja vsak, kdor ima veliko otrok, torej se veseli življenja, ga sprejema in neguje – ne glede na versko pripadnost. Islamizacija Evrope je samo posledica njenega zavračanja življenja, na kar opozarja tudi papež Frančišek. Ko pomagamo migrantom, jim pomagamo tako, da tudi sami obstanemo.«

Nalaganje
Nazaj na vrh