Danes si le stežka predstavljamo, da bi škofovski sedež zasedal duhovnik, ki bi se udejstvoval tudi kot vojak. Toda v času, ko je vodil ljubljansko škofijo Krištof Ravbar (1493/94–1536), to ni bilo prav nič nenavadno. Sam papež Julij II. (1503–1513), čigar naklonjenost si je Ravbar pridobil kot dober diplomat in govornik, je veliko časa preživel na vojnih pohodih v korist papeške države. V drugi polovici 16. stoletja je na Hrvaškem, denimo, vodstvene naloge na področju vojske opravljal hrvaški ban, sicer pa zagrebški škof Juraj Drašković. Škofovski sedež je po drugi strani lahko pomenil nagrado za pretekli vojaški angažma.

Študent, diplomat in (izvoljeni) ljubljanski škof

Krištof Ravbar se je rodil leta 1476 v Trstu. Izhajal je iz stare kranjske plemiške družine, njegov oče Nikolaj pl. Ravbar je bil tržaški glavar, mati Doroteja pa je prihajala iz plemiške družine Lueger (Jamski). Rasel je v okolju, v katerem je bilo vojskovanje nekaj domačega, in očitno je voj...