Bazilika v Ogleju. Foto: Ivo Žajdela

Škofija se na tak način povezuje, srečamo znane ljudi

Bernardka Radej, Celje - Sv. Danijel: Ko smo v Odboru za sinodo Škofije Celje lani prvič načrtovali škofijsko romanje v Krko na Koroškem, smo razmišljali o tem, da moramo biti svetoletni romarji upanja najprej doma, v naši škofiji, v naših župnijah. Šele potem bomo lahko ven, naprej kot misijonarski učenci in voditelji (o čemer govori tudi vizija naše škofije).

In tudi letos, ko smo govorili o praznovanju 20-letnice nase škofije, smo po lanski izkušnji videli, da je odziv dober, da se tudi kot škofija lahko na tak način povezuje, srečamo znane ljudi, sodelavce v župnijah, duhovniki si vzamejo čas in gredo za en dan z verniki na pot. To je eden od obrazov sinodalne cerkve, ki hodi skupaj, skupaj moli, obhaja evharistijo in skupaj praznuje.

Osebno sem tudi letos šla na to romanje predvsem z zahvalo v srcu, za vse, kar v teh letih prejemam tudi po življenju in delu v naši škofiji, da zmoremo hoditi skupaj duhovniki in laiki ter v zahvalo za vse sinodalne sodelavce, ki sem jih v teh letih spoznala na usposabljanjih, ki smo jih pripravljali in smo drug drugemu opora in zgled.

Bernardka Radej  Foto: Ivo Žajdela

Konkreten obraz sinodalne cerkve, ki ni mrtva črka na papirju, ampak praksa

Z možem že od srednješolskih let sodelujeva v domači župniji sv. Danijela v Celju (zdaj že 20 let stolni župniji) in se nama obema zdi najbolj naravno, da tudi kot župnija hodimo skupaj pot vere v občestvu in tudi romanja so čas povezovanja in oblikovanja naše skupnosti.

Tukaj moram ločiti bolj zunanje vtise in tudi, kar me je nagovorilo tudi v globinah mojega srca. Oboje je pomembno in potrebno. Zunanji vtisi so vezani na število vernikov, ki smo se zbrali, veliko duhovnikov, več mladih kot lani, odlično domišljeno parkiranje, nagovor Karla Bolčine pred baziliko, s kakšno toplino je govoril in navduševal, skupen obed iz popotne torbe, ko smo med seboj delili, kar smo prinesli, tudi z duhovniki in našim škofom, ki je bil ves čas z nami. To je konkreten obraz sinodalne cerkve, ki ni mrtva črka na papirju, ampak praksa.

Gospod nam vsem konkretno govori po Duhu in nas utrjuje

V duhovnem smislu pa mi ostajajo v srcu besede iz homilije, da se moram zavedati, da, kadar pride beseda vere do srca, takrat lahko Bog dela v mojem življenju in ko izpuščam iz rok svoje načrte in mi omehča srce, da lahko vstopi Jezus, potem na tej poti nisem sama. Gospod nam vsem konkretno govori po Duhu in nas utrjuje, da smo Njegovi ljubljeni in izvoljeni, da kot posamezniki in skupnost rastemo in utrjujemo Božjo prisotnost med nami. In da se moram vedno znova učiti prepoznavati znamenja upanja in Božje navzočnosti med nami. Ko to ponotranjim potem lahko živim tudi prvi stavek naše škofijske vizije, ki pravi v Svetem Duhu se prepoznamo ... Bog daj, da bi se res vedno znova tega učili in vedno računali tudi na Božjo (po)moč in ne le na svoje moči.

Romanje, naša skupna hoja, kjer utrjujemo naše krstno poslanstvo

Kot sem že rekla: romanje, naša skupna hoja, kjer utrjujemo naše krstno poslanstvo, se spodbujamo za sodelovanje in se veselimo srčike naše vere, ki jo doživljamo v lepem, skupnem obhajanju evharistije. Ob oltarni mizi postajajo naše različne poti in pristopi eno, postajamo soudeleženci, poklicani in izbrani, da danes svetu prinašamo Božji obraz, ne le v besedah, ampak predvsem s pričevanjem s svojim življenjem.

Moralni dolg, ki je ob vsaki omembi Ogleja potrkal na mojo vest

Bogdana Počivavšek  Foto: Ivo Žajdela

Bogdana Počivavšek, Podčetrtek: Moja odločitev za romanje ima korenine v moji mladosti, ko sem prvič slišala za Oglej. Prijatelj nam je navdušen razlagal o Ogleju, ki so ga študentje teologije obiskali in kar ni mogel skriti razočaranja, da maturantka gimnazije, verna, o njem ne ve nič. Vendar je on obiskoval versko gimnazijo, mi pa smo znanje iskali na režimskih šolah. V podzavesti sem ta spomin ohranila kot moralni dolg, ki je ob vsaki omembi Ogleja potem potrkal na mojo vest.

V škofiji Celje smo že lani na dan, ki je tako pomemben za domovino in vse dobromisleče Slovence /dan državnosti/, poromali h koreninam naše vere na Koroško. Še dlje v preteklost smo odšli letos, ko sem končno lahko izpolnila moralni dolg iz mladosti. V svojem življenju sem potem o Ogleju izvedela marsikaj, izpopolnila versko znanje in poglobila odnos z Bogom, zdaj pa sem stopala po tleh, ki so se jih mogoče dotikale noge apostola Marka, a tudi mnogih, ki so krščanstvo prinesli v naše kraje. Bogu hvala za to!

Zbrani smo bili verniki iz več župnij Obsotelja, a smo delovali kot celota

Avtobus je odpeljal v zgodnjih jutranjih urah, saj je Kozjansko na drugem koncu Slovenije in tudi zapore na cestah potovanja ne olajšajo, vendar je bilo razpoloženje ves čas dobro. Tudi vročina, ki se je napovedovala, ni uspela tega spremeniti. Zbrani smo bili verniki iz več župnij Obsotelja, a smo delovali kot celota. Dobro vodenje našega župnika nas je z uvodno molitvijo zazibalo v rahel sen, potem pa so se menjavali molitev, pesem in turistične informacije. Tudi romarski vodnik, ki ga je pripravila škofija, nam je bil v pomoč.

Na počivališču in potem v Ogleju smo se srečali z ostalimi romarji

Na počivališču in potem v Ogleju smo se srečali z ostalimi romarji, s katerimi se običajno srečujemo na škofijskih dogodkih in se tako utrjujemo v svojem poslanstvu. Maša in potem bogoslužje s petimi litanijami in blagoslovom na Vejni so to našo poklicanost še poglobili. Začutili smo se kot živi člani občestva, ki vsak po svojih zmožnostih prinašamo Kristusa v ta razkristjanjeni svet. Upam, da bodo ta romanja postala tradicija.

K romanju sem povabila tudi člane družine, ki so sprejeli moje vabilo

 Jana Semprimožnik  Foto: Ivo Žajdela

Jana Semprimožnik, župnija Vransko: Za romanje sem se odločila v prvi vrsti, ker Ogleja še nisem doživela. Med šolanjem na gimnaziji nam je sicer bila ponujena ekskurzija v Oglej in Raveno, vendar se je zaradi okužbe z virusom Covid-19 žal nisem uspela udeležiti. Od sošolcem sem takrat slišala, da je bila ekskurzija zelo kakovostna, bazilika v Ogleju in njena krstilnica pa sta bili pravi testament času. Romanje v Oglej je tako vedno bilo visoko na seznamu romarskih središč, ki jih želim obiskati, izjemna priložnost pa se je prikazala ravno v praznovanju dvajsetletnice Celjske škofije ter rojstnega dneva države. K romanju sem povabila tudi člane družine, ki so veselo sprejeli moje vabilo in tako dodali še eno razsežnost obiska Ogleja.

Ura in pol v baziliki je bila dovolj, da sem resnično začutila zgodovino

Sama pot do romarskih središč mi je minila precej hitro, z ostalimi romarji v naši župniji smo se z avtobusom odpravili z Vranskega ob sedmi uri, s krajšim postankom pa smo prišli v Oglej že okoli 10.30 ure. Temperature so bile precej visoke in zrak soparen, vendar je veselo vzdušje prevladovalo, senca pred baziliko pa je tudi olepšala izkušnjo. Krstilnica, bazilika in stolp so se razprostirali visoko nad nami in preplavil me je občutek mogočnosti. Po kratkem uvodu in predstavitvi zgodovine bazilike smo se zbrali v notranjem delu, kjer je potekala maša. Škof Maksimiljan Matjaž je izredno lepo vodil bogoslužje, med pridigo me je najbolj nagovorila spodbuda, da se ne smemo samo klicati kristjani, vendar moramo vsak dan znova izbrati Kristusa ter živeti zanj.

Posebno se me je dotaknila tudi umetnost, ki je objemala tla, stene in strop bazilike – od mozaikov, ki so razkrivali zgodbo Jona, upodobitev Kristusa Pastirja do zgodbe o apostolu Mateju v kripti, skrbno izklesanih kipov. Že sama ura in pol, ki smo jo preživeli v baziliki je bila dovolj, da sem resnično začutila zgodovino, ki je pronicala iz vsakega kotička te mogočne stavbe.

Svetišče na Vejni z ogromno težo

Pot nas je nato vodila do Vejne, kjer smo imeli možnost obstati v prisotnosti Najsvetejšega ter se priporočiti Devici Mariji. Zelo sem hvaležna za to izkušnjo, saj mi je dala prostor, v katerem sem se lahko umirila in osredotočila le na svoj odnos z Bogom in Devico Marijo ter v vročem dnevu dobila trenutek miru.

Svetišče na Vejni je bilo precej modernejše, na prvi pogled morda ne bi trdila, da je ta velika trikotna stavba Marijino svetišče, vendar je notranjost govorila zase – navdihujoča arhitektura, ki je pokrivala tako prvo nadstropje kot pritličje je razkrivala zgodovino svetnikov, od Cirila in Metoda do Antona Padovanskega, svoje mesto je imel tudi blaženi Karl. Morda bi lahko rekla, da me je najbolj presenetila iskrenost, ki je obdajala svetišče – občutilo se je, da je svetišče, kljub temu, da je bilo zgrajeno šele pred šestdesetimi leti, nosilo ogromno težo, tako v ponos kot v opomin.

Romanja, kot so ta, me opomnijo, da je Bog vedno na moji strani

Takšno romanje je zame pomembno zaradi več razlogov. Prvo, je možnost, da se odmaknem od hitrega tempa mestnega življenja, v katerem žal prevečkrat pozabim na milino, ki mi jo prinaša le odnos z Bogom. Tako je tudi priložnost, da se ponovno zbližam z Njim, da mu predam svoje skrbi, zahvale in prošnje, ter da se v molitvi zbližam z drugimi verniki. Po drugi strani pa poteši mojo radovednost, ko iz prve vrste vidim v kakšni ustanovi, na kakšen način so verovali verniki stoletja pred mano ter na kakšen način so izkazovali svoje občudovanje presežnega. Romanja, kot so ta, me opomnijo, da je Bog vedno na moji strani, da se vanj vedno lahko zatečem ter da ga lahko najdem kjerkoli, ne samo v domači cerkvi.

»Sta že vpisana. Zjutraj ob 6h bodita pri cerkvi.«

Blaž in Zdenka Jelen, Polzela: Velikokrat spoznavamo Božjo voljo in smo presenečeni, kolikim čudežem smo priča. Še nekaj dni prej nisva niti vedela, da bo kmalu romanje niti nisva imela namena iti. Pa naju je ob romanju bolnikov in invalidov na Brezjah gospa Cvetka iz župnije Sveti Duh Celje vpraša, ali greva na romanje. »Kakšno romanje, kdaj, kam?« »Mi imamo na avtobusu še prostor, pridita z nami, lepo bo!«, je pojasnila in naju zvečer poklicala: »Sta že vpisana. Zjutraj ob 6h bodita pri cerkvi.«

Blaž in Zdenka Jelen, Polzela. Vir: osebni arhiv

Deležni smo bili seznanitve o literaturi v zvezi z oglejskim verskim življenjem

Nama je bilo vseskozi všeč, kljub hudi vročini smo imeli med vožnjo dobro klimo in družabno vzdušje, tako na avtobusu z udobnimi sedeži, kjer smo se privezovali z varnostnim pasom, kakor tudi med hojo do obeh svetišč. Pred vstopom v oglejsko baziliko, kjer nas je prijazna varnostnica previdno opozarjala na stopničast vhod, nas je z zgodovino zgodnjega krščanstva na tem prostoru duhovito navduševal Don Carlo Karel Bolčina. Dovolj je bilo časa za iskanje primernega sedeža, nekateri pa so raje fotografirali, seveda tudi med bogoslužjem v zahvalo za okroglo obletnico škofije Celje in za blagor domovine Slovenije ob njenem državnem prazniku. Deležni smo bili seznanitve o literaturi v zvezi z oglejskim verskim življenjem, zgodovinskimi svetniki in preučevanjem ter prevodom Svetega pisma.

Imeli smo veliko časa za medsebojne živahne pogovore

Veliko smo molili in peli, vendar smo imeli tudi veliko časa za medsebojne živahne pogovore. Voditeljica romarjev iz župnije Svetega Duha Ljudmila nam je dovolj jasno in glasno podajala vse potrebne informacije, navodila, urnike, pa tudi molitve in ob vračanju domov vodila pete litanije. Katehistinja Barbara nam je razdelila gradivo, vodnik ob romarskih pobožnostih in skrbela za evidenco.

Mi nismo jedli na avtobusu, ampak zunaj na primernem kraju. Poskrbljeno je bilo za pijačo in hrano, tako da smo svoje pripravljene sendviče nesli nazaj domov. Veliko smo se premikali v senco, le na Vejni, na razgledni ploščadi je sonce imelo izredno moč, da je prišla prav vsaka kapa, klobuk ali celo marela. Impozantna zgradba deluje nedokončano in provizorično, a zanesljivo čvrsto zgrajena; nekateri njeni deli so enostavno lepi, čeprav moderni. S pogledom na bleščeče morje dobiš izjemen občutek lepote Božjega stvarstva.

Poleg škofa Matjaža je sodelovalo okoli 20 duhovnikov in diakonov

Midva sva imela dovolj časa za oglede vseh stavb, predvsem oglejske bazilike ter rimljanske hiše z mnogimi mozaiki. Občudovala sva barvite podobe iz kamna in lesa, pa freske in zanimive gradnje starodavne krstilnice ter tisočletnega zvonika. Poleg glavnega mašnika celjskega škofa Maksimilijana Matjaža je zavzeto sodelovalo okoli 20 duhovnikov in nekaj diakonov.

Romanje je povezovanje vernikov cele škofije s škofom in duhovniki

Mi moramo biti živa Cerkev, pričevalci in dejavni člani Božjega ljudstva. Romanje je življenje skupnosti na potovanju, razodevanje žive vere in iskanje duhovnih izvirov za življenje po Kristusovem odrešenjskem Evangeliju. Romanje mi pomeni možnost pogovora z znanci in neznanci, s somišljeniki in ljudmi različnih pogledov. Je povezovanje vernikov cele škofije s škofom in duhovniki. Veliko jih poznava iz 35-letnega dela v Karitas, mnogi duhovniki so najini prijatelji, zlasti pa poznava župnije Velenje, Celje, Šmartno ob Paki in Šempeter. Težave se lažje rešujejo v dobri skupnosti. Požrtvovalno sodelovanje se vidi v vseh aktivnostih te župnije, ki živi v slogi in spoštovanju do svojega župnika. Ljubeznivost gostiteljev nas je še dolgo družila v prijetni senci in z dobrotami, ki jih nikakor ni hotelo zmanjkati.

Iz celotne izkušnje romanja sem odnesel zelo lep spomin

Nace Kovač  Foto: Ivo Žajdela

Nace Kovač, Šmartno ob Paki: Za romanje v Oglej sem se odločil zato, ker sem vedel, da bomo s celotno celjsko škofijo in njenimi pripadniki preživeli lep in živahen dan v odkrivanju romarskih poti v Oglej in na Vejno. Zdelo se mi je tudi, da je to odličen uvod v poletne počitnice, kajti vem, da mi je Bog skozi celotno šolsko leto stal ob strani in sem lahko tudi poletne počitnice začel skupaj z njim. Seveda pa sem se romanja udeležil tudi zato, ker me zanimajo novi kraji, kjer si lahko širim svoja obzorja in izvem kaj novega.

Mislim, da sem iz celotne izkušnje romanja odnesel zelo lep spomin. Neverjetno je bilo videti baziliko v Ogleju in svetišče Monte Grisa, kajti obe sta bili ogromni in veličastni zgradbi, v spominu pa mi bo tudi ostala maša, ki smo jo imeli v Ogleju. Res, da je bilo vse to odlično videti, ampak, kot po navadi je to izkušnjo najbolj posebno naredila dobra družba s katero smo se odlično razumeli, kljub temu da smo jaz in še nekaj mojih prijateljev predstavljali manjšino, kot nekoliko mlajši udeleženci romanja.

Romanje je priložnost za razmislek o sebi in svojem življenju

Takšno romanje mi pomeni veliko, zaradi različnih razlogov, veliko sem jih že naštel medtem, ko sem razlagal zakaj sem se odločil za odhod na romanje, ampak, kljub temu, da je druženje in odkrivanje novih krajev zelo prijetno, ne smemo pozabiti, da na romanja odhajamo predvsem zaradi duhovnega namena. Romanje je priložnost za molitev, razmislek o sebi in svojem življenju ter krepitvi vere. Za konec bi se rad zahvalil vsem iz šmarške fare in gospodu župniku, ki me je povabil na romanje.

Že kakšno desetletje za dan državnosti obiščemo katero od romarskih središč

Anton Grobler  Foto: Ivo Žajdela

Anton Grobler, Sv. Jurij ob Taboru: Že kakšno desetletje za dan državnosti s prijatelji obiščemo katero od romarskih središč po Sloveniji in tudi bližnji okolici (Brezje, Višarje, Brestanica, Petrovče ...). Letos sva z ženo Bernardo od prijateljev Janeza in Nine prejela obvestilo in vabilo za romanje v Oglej. Prijavili smo se preko vranske župnije in romanje je vodil gospod Turinek, župnik Župnija Vransko.

Izleta smo se z zanimanjem udeležili predvsem zato, ker je beležil 20. obletnico ustanovitve celjske škofije in tudi razlago kronologij nastanka škofij vse od tretjega stoletja, pomembnih za slovenski narod do reke Drave. Naša skupina romarjev je imela avtobus s številko 7; zasledil sem pa tudi številko 16, kar pomeni, da nas je bilo verjetno več kot 800 z vsemi duhovniki in celjskim škofom Maksimiljanom Matjažem.

Darovana maša je naredila močan vtis na prisotne

Ko smo prispeli v Oglej, nas je že od daleč vabil mogočni zvonik. Na smem mestu pa so nas fascinirale tudi ostale mogočne kamnite zgradbe z ločeno krstilnico. Notranjost pa z neprecenljivimi talnimi in stenskimi podobami. Darovana maša je bila zelo glasbeno obarvana v slovenskem jeziku in je naredila močan vtis na vse prisotne.

Po maši smo si še samostojno ogledali znamenitosti v cerkvi in krstilnici in tudi na poti do avtobusov in vožnji skozi Oglej ugotovili, da vse znamenitosti še niso odkrite. Na poti do Vejne smo si vzeli tudi odmor za kosilo, ki je bil organiziran s spretnostjo in dobrosrčnostjo našega voditelja župnika Turineka.

Nadgrajen praznik 35. obletnice naše tisočletne želje po samostojni državi

Okrepljene nas je na Vejni nad Barkovljami pričakalo Marijino svetišče (betonska zgradba takoj na pogled ne predstavlja cerkve). Najprej smo si s terase lahko ogledali Trst, nato pa v gornji dvorani bili pri molitvah rožnega venca, ki ga je vodil naš župnik Turinek. Prošnje, priporočila, darovanja in zahvale pa celjski škof Maksimiljan Matjaž.

Romanje nam je poleg druženja s prijatelji in znanci s celjske škofije postreglo tudi s pogledom v zgodovino dela razvoja slovenskega krščanstva. Bil je tudi nadgrajen praznik 35. obletnice naše tisočletne želje po samostojni državi.

Že pred mnogimi leti me je nagovarjala zgodba o Ogleju

Štefanija Lipnik  Foto: Ivo Žajdela

Štefanija Lipnik, Podčetrtek: Že mnogo let nazaj me je nagovarjala zgodba o Ogleju. Vedela sem, da je tam bil nekoč starodavni škofijski sedež, ki je ozemeljsko pokrival tudi celotne pokrajine, od Furlanije, Koroške, Štajerske in ostale kraje, kjer so mnoga stoletja bivali Slovenci. Navdušeno sem sprejela vest, da bo Škofija Celje ob 20-letnici svojega obstoja, poromala s svojimi verniki prav v Oglej. Naš župnik, gospod Boris Tibaut, ki upravlja župnije Podčetrtek, Sveta Ema in Polje ob Sotli, nas je povabil na to pot.

Prijave romarjev so kljub napovedanim visokim temperaturam uspele tako, da smo skupaj z nekaj romarji iz Bizeljskega, napolnili avtobus in se ob 5.uri zjutraj odpravili od doma. Potovanje s prijetnim kramljanjem smo osmislili tudi z molitvijo rožnega venca s priprošnjo Devici Mariji za srečno vožnjo.

Posebej so nas nagovorile podobe talnih mozaikov iz starokrščanskih časov

Ob prihodu v Oglej nas je presenetil veličastni pogled na starodavno cerkev in pripadajoče objekte. Po uvodni zgodovinski razlagi, ki smo ji z veseljem prisluhnili, smo z globokim spoštovanjem vstopili v veličastno baziliko, grajeno v romanskem in gotskem slogu, posvečeno Marijinemu vnebovzetju ter svetima Mohorju in Fortunatu. Posebej so nas nagovorile podobe talnih mozaikov iz starokrščanskih časov.

Po tem dih jemajočem vzdušju se je pričelo bogoslužje, maša, ki jo je vodil celjski škof dr. Maksimiljan Matjaž ob somaševanju mnogih duhovnikov, ki so spremljali nas romarje. Po mašni slovesnosti smo se v senci cipres okrepčali s kosilom iz nahrbtnikov, se sprehodili po senčnih vrtovih in izmenjali besede navdušenja nad doživetjem.

Na Vejno smo doživeli popolno razliko v arhitekturi srednjega veka in sodobnega časa

Nadaljevali smo pot na Vejno, kjer smo doživeli popolno razliko v arhitekturi srednjega veka in sodobnega časa. Cerkev Marije matere in kraljice, ki je bila posvečena leta 1966, smo napolnili skoraj v celoti. Po slavljenju Najsvetejšega in blagoslovu smo občudovali čudovit razgled na mesto Trst in še lepši razgled na morje.

V našem avtobusu smo bili veseli, da je z nami romal tudi duhovnik grko-katoliške cerkve pri nas, ki je ob obisku grko-katoliške in pravoslavne cerkve v Trstu razložil marsikateremu romarju nepoznane razlike naših in teh cerkva. Sprehodili smo se še po vročih ulicah Trsta, se tam odžejali in posladkali s sladoledi ter se za tem odpravili na pot proti domu.

Takšna romanja mi pomenijo bogat vir novih poznanstev

Takšna in podobna romanja, kot je bilo moje predzadnje romanje na Brezje ob srečanju bolnikov in invalidov, 20. junija 2026, meni pomeni bogat vir novih poznanstev, priložnost za pogovore, predvsem pa mi pomeni duhovno obogatitev ter spoznanje resničnega Božjega varstva na teh poteh, saj se čudežno vse dobro odvija, brez nesreč in drugih težav. Zahvala Bogu in našemu gospodu župniku za skrbno vodenje romanja.

Romanje je potovanje, na katero se odpravimo zaradi duhovne poglobitve

Peter in Jelka Kvartič  Foto: Ivo Žajdela

Peter in Jelka Kvartič, Šmartno ob Paki: Dan državnosti je poseben dan, ki ga že od osamosvojitve dalje najraje praznujeva aktivno, na izletih, pohodih, romanjih. Ko so bili najini otroci še mlajši in doma, smo 25. junija vedno nekam šli, in s tem tudi družinsko zaključili šolsko leto. Čeprav sva zdaj že upokojenca in otroci odrasli, te navade nisva opustila. Kar nekajkrat na ta dan je naš gospod župnik organiziral župnijska romanja na različne romarske kraje po Sloveniji. Po lanski izkušnji škofijskega romanja in srečanja vernikov iz vseh dekanij celjske škofije na Koroškem odločitev za Oglej ni bila težka. In 20. jubilej je še en razlog, da sva šla zraven.

Romanje je potovanje, na katero se odpravimo zaradi duhovne poglobitve, v poti iščemo globlji smisel in želimo si duhovne prenove, izkušenj. Je pa tudi priložnost za neformalno druženje in spoznavanje župnijskega in tudi širšega občestva vernikov. Prav to pa nam po nedeljskih svetih mašah v domači župniji ne uspeva najbolje.

Posebej smo priporočili v Božje varstvo škofijo in državo Slovenijo

Čeprav imava rada umetnost, zgodovino, rada odkrivava nove kraje, tokrat to ni bilo v ospredju. V Ogleju sva že bila in si to starodavno in umetnosti polno mesto že temeljito ogledala. Zdaj pa sva bila na romanju, na Božji poti. Doživeti mašo v mogočni baziliki, v kateri se zbirajo verniki že od zgodnjega krščanstva naprej, je res nekaj posebnega. Bogoslužje pod vodstvom celjskega škofa Maksimilijana v družbi številnih duhovnikov in z množico romarjev je bilo veličastno. S petjem, ki je že pregovorno dvojna molitev, in lepim sodelovanjem pri romarski maši smo si osvežili duše, se v skupni molitvi in daritvi zahvalili Bogu za vse milosti in blagoslove, ki smo jih v življenju deležni, in ga prosili za pomoč v stiskah in težavah. Posebej pa smo se zahvalili in priporočili v Božje varstvo našo škofijo in prav tako mlado državo Slovenijo. 

Bazilika in dogajanje v njej, seveda tudi osupljivi talni mozaiki

Oglej je posebno mesto. Čeprav je tudi turistična destinacija, nekega velikega vrveža ali nakupovanja po ulicah ni bilo čutiti. Turistov med romarji skoraj ni bilo opaziti. Mesto smo doživeli drugače, duhovno. Največji vtis je na nas pustila ravno bazilika in dogajanje v njej, seveda tudi osupljivi talni mozaiki. To niso samo okrasni vzorci, temveč cele zgodbe – o veri, simbolih, vsakdanjem življenju in začetkih krščanske umetnosti. Mimo tega ne moreš.

Druženje v senci pred cerkvijo je bilo kratko tudi zaradi vročine in ker smo hiteli k drugemu cilju našega romanja, k Marijinemu svetišču na Vejni nad Trstom. Arheološki park na prostem smo videli samo mimogrede iz avtobusa. Pa drugič. Klima v avtobusu se je pa tudi prilegla.

Ta pot je bila ena tistih, na katerih si nabiramo moči za premagovanje drugih, bolj strmih

Na Vejni smo se zbrali v zavetju Marijine cerkve, kjer je zbor duhovnikov, na čelu s škofom, ubrano prepeval litanije Matere božje, česar tudi ne doživiš pogosto. In slovesen blagoslov pred Najsvetejšim ter enoglasno odgovarjanje in petje zbrane množice.

Zanimivo pa je bilo prisluhniti tudi različnim razlagam, zakaj je na tem razglednem mestu nastala tako ogromna cerkev. Prevladovala je misel, da je ta moderni Božji hram ob nastanku predstavljal svojevrsten italijanski branik pred komunizmom, ki je po drugi svetovni vojni prevladal v sosednji Jugoslaviji. Danes si Cerkev prizadeva, da bi svetišče izgubilo ta prvotni nacionalni poudarek in bi združevalo vernike vseh narodov.

Še čudovit pogled na Tržaški zaliv in slovo. Pravijo, da je naše zemeljsko življenje eno samo romanje, a vse poti niso enake, ta je bila ena tistih, na katerih si nabiramo moči za premagovanje drugih, bolj strmih, težjih. Še bova romala.

Občutek, da sem prišla k izviru moje krščanske identitete

Elizabeta Kos  Foto: Ivo Žajdela

Elizabeta Kos, Gornja Ponikva: Škofijsko romanje se mi zdi lepa priložnost za druženje vernikov naše škofije. Skupno preživet dan v molitvi, medsebojnem srečevanju mi pomeni krepitev vere, prijateljskih vezi in zelo lepa oblika obeležitve dneva državnosti.

V Ogleju sem že bila, ob prihodu tja pa me je ponovno prevzel občutek, da sem prišla k izviru moje krščanske identitete, kar je zelo lepo povzel tudi Jan Dominik Bogataj ob predstavitvi pomembnih oglejskih cerkvenih očetov. Zelo lepi, povedni so mozaiki, vsak motiv pripoveduje svojo zgodbo. Starodavna bazilika in ob njej krstilnica sta me zelo prevzeli. Kaj vse je ta prostor v teku stoletij moral prestati, pa še vedno živi in izpolnjuje svoje poslanstvo. Maša v baziliki v slovenskem jeziku z ljudskim petjem pa je bilo doživetje, ki mi bo ostal v lepem spominu.

Verni smo v manjšini v slovenski družbi, takšna romanja pa nas opogumijo

Skupna molitev na Vejni sem doživela kot prošnjo za blagoslov naše škofije, naše lepe domovine. Mesto, kjer stoji cerkev, je tudi zelo lepa razgledna točka, od koder pogled nese na mesto Trst, na drugi strani dvorec Miramar in seveda morje Tržaškega zaliva.

To je odlična priložnost za dan, ki je posvečen molitvi, spoznavanju naših krščanskih korenin, utrjevanju vere in prijateljskih vezi med vernimi in dobromislečimi kristjani Škofije Celje. Odličen odziv tako lansko leto na Krko k sveti Emi, katere novi mozaik krasi našo župnijsko cerkev na Ponikvi pri Žalcu, kot tudi letošnje romanje v Oglej, kaže, kako potrebna so takšna romanja. Verni smo danes v manjšini v slovenski družbi, takšna romanja pa nas opogumijo, da nismo sami, da je nas vseeno dovolj, da predamo zaklad vere našim otrokom, vnukom.

Bazilika v Ogleju. Foto: Ivo Žajdela

1/11