Skoraj se ni prijavil, nato pa pometel s konkurenco in postal najboljši harmonikar
Skoraj se ni prijavil, nato pa pometel s konkurenco in postal najboljši harmonikar
Na tekmovanju, ki je potekalo 7. novembra, se je zbralo rekordnih 124 harmonikarjev iz Slovenije, Avstrije in Hrvaške. Tekmovalci so se predstavili s po dvema skladbama iz bogatega repertoarja legendarnega harmonikarja. Trofenik je nastopil v četrti kategoriji, v kateri je osvojil prvo mesto, njegova ocena pa je bila tudi najvišja med vsemi tekmovalci. Prejel je zlato priznanje in zlati pokal ter postal absolutni zmagovalec tekmovanja. »Zlato priznanje imam shranjeno v sobi, kjer imamo običajno vaje, pokal pa v dnevni sobi, na vidnem mestu,« pravi.
Ko smo se vozili na Dolenjsko, sem rekel: 'Eh, zmagati tako ne morem.' No, potem pa se je obrnilo tako, kot se je.
Skoraj je zamudil prijavni rok na tekmovanje
Čeprav je harmonika njegov spremljevalec že od otroštva, se pred tem še nikoli ni udeležil tekmovanja. Za prijavo so ga spodbudili prijatelji, ki so vanj verjeli. »Govorili so mi, da moram vsaj poskusiti. Potem sem popustil ter rekel: ‘Bom šel in videl, kako bo,’« pripoveduje za naš medij. Prepričevanje je trajalo nekaj tednov in tako skoraj zamudil prijavni rok. Na poti v Mirno Peč je bil še vedno prepričan, da nima možnosti za zmago. »Ko smo se vozili na Dolenjsko, sem rekel: 'Eh, zmagati tako ne morem.' No, potem pa se je obrnilo tako, kot se je,« se nasmehne.
Posebej želi poudariti, da za njegovim uspehom ne stoji samo njegovo delo: »Brez podpore družine in prijateljev ne bi prišel tako daleč, kot sem prišel. Vedno sem imel njihovo podporo. To me je pravzaprav gnalo naprej, da nisem obupal.« V podporo mu je prišlo približno deset prijateljev. Nekateri so bili z njim celo v prostoru, kjer je igral pred komisijo, kar mu je pomagalo premagati začetno nervozo. »To me je v bistvu malo pomirilo in potem trema ni bila tako močna, da bi se zmotil,« pojasni in doda: »Ko sem stopil pred komisijo, kjer so bili vsi tako uradni in resni, je bila trema kar močna.« Po nastopu je bil do svoje izvedbe celo nekoliko kritičen, saj je menil, da bi lahko brez treme zaigral še bolje. Ko je bilo tekmovanja konec, pa je najprej sporočil veselo novico družini, kmalu pa se je razširila tudi po domači vasi.
Slakov način igranja ima v sebi
Za tekmovanje je izbral valček Po dekle in polko Sredi vasi. Slednja mu je še posebej pri srcu. »Ta polka mi je všeč že odkar pomnim. Zdi se mi, da se v njej najbolj začuti Slakov način igranja, ki sem ga lahko tudi pokazal,« pojasni. A igranje Slakovih skladb zahteva več kot le poznavanje melodije. »Največji izziv je zadeti mehkobo igranja, kakršno je imel Lojze Slak. Njegov ritem je bil ves čas enak. To se mi zdi najtežje. Moraš imeti njegovo glasbo tudi v sebi,« razlaga. Vendar na nastop se ni pripravljal tako intenzivno. Skladbi je zaradi časovne stiske v dneh pred nastopom zaigral približno petkrat. »Rekel sem si: ‘Bo, kar bo.’«
Slak je bil tudi eden njegovih glasbenih vzornikov. Med čakanjem na razglasitev rezultatov ga je namreč znani besedilopisec Franci Smrekar odpeljal do Slakove rojstne hiše in mu razkazal okolico. »To je bila zelo lepa gesta z njegove strani,« pravi.
Harmonika ga spremlja že od otroštva
Trofenik prihaja iz Mislinje na Koroškem, zaposlen pa je v kuhinji tamkajšnje osnovne šole. S harmoniko se je začel spoznavati že pri štirih oz. petih letih, ko je doma pogosto prijel za staro harmoniko znamke Lubas. Pri sedmih letih se je začel učiti pri Klemnu Rošerju, pri katerem je ostal do dvanajstega leta. Pozneje se je večinoma učil sam. Čeprav doma nihče ni aktivno igral harmonike, je bila glasba vedno del njegovega vsakdana. »’Deda’ je vedno rad prepeval in še sedaj prepeva. Z njim sva tudi poslušala veliko glasbe, ko je še imel gramofonske plošče. Tudi sicer je bila doma glasba vedno prisotna, po radiu in televiziji, predvsem pa smo poslušali Lojzeta Slaka. Tako da sem z glasbo povezan že celo življenje,« pojasni. Poleg njega rad posluša tudi starejše ansambel Fantje z vseh vetrov in Franca Flereta.
Z leve proti desni: Domen Trofenik, njegov dedek, dedkov brat, prijatelj na baritonu, dedkov nečak na harmoniki. FOTO: Arhiv Domna Trofenika
Prve skladbe, ki se jih je naučil, so bile otroške, a že kmalu ga je zanimalo kaj zahtevnejšega. »Po kakšnih dveh mesecih sem se hotel naučiti V dolini tihi. Kar hitro sem osvojil osnove in sem želel preiti na težje skladbe,« se spominja.
Domna Trofenika spremlja harmonika že od malih nog. FOTO: Arhiv Domna Trofenika
Po krajšem premoru znova na glasbeni poti
Harmonika ga spremlja tudi v družabnem življenju. »Na vsakem koraku me spremlja. Kamorkoli gremo s prijatelji, ni dolgo in že igram,« pove. V preteklosti je bil tudi član skupine Mislinjski godci, v kateri je igral približno tri leta. Po prenehanju skupnega igranja si je vzel nekaj več kot leto dni premora, vse dokler se pred tremi meseci ni pridružil skupini Zven, ki prihaja iz okolice Šmartnega pri Slovenj Gradcu. Zasedba ima ljudski značaj, v njej pa poleg njegove harmonike sodeluje še pet pevcev. »Skoraj tako, kot je bilo pri Slaku. Najraje igramo njegove skladbe,« pravi. V prihodnje nameravajo repertoar nekoliko razširiti, morda tudi z dalmatinskimi pesmimi.
Ponovno glasbeno udejstvovanje in zmaga na tekmovanju sta se tako zgodila skoraj istočasno. »Kar naenkrat se je vse začelo dogajati: najprej sem se pridružil skupini Zven, nato je prišla še ta zmaga,« se nasmehne. Po zmagi je prejel številne čestitke, tudi od ljudi v domači Mislinji, ki ga zdaj pogosto ustavljajo in mu čestitajo. Kljub velikemu uspehu pa o prihodnjih tekmovanjih in dolgoročnih glasbenih načrtih za zdaj še ne razmišlja veliko. »Bom videl, kaj bo čas prinesel,« pove.



