Velikonočno oznanilo objema skrivnost našega življenja in potek zgodovine ter nas doseže celo v globinah smrti, od katere se čutimo ogroženi in včasih celo premagani. To oznanilo nas odpira upanju, ki ne opeša, luči, ki ne zaide, tistemu polnemu veselju, ki ga nič ne more izbrisati: smrt je za vselej premagana, smrt nima več oblasti nad nami! Tega sporočila pa ni vedno lahko sprejeti, to obljubo le stežka sprejemamo, ker nas moč smrti še vedno ogroža, znotraj in zunaj. (…) V tem stanju nas Gospodova velika noč vabi, naj dvignemo pogled in razširimo srce. V našem duhu in na poti zgodovine še naprej hrani seme obljubljene zmage. Zgane nas kakor Marijo iz Magdale in kakor apostole, da bi odkrili, kako je grob prazen in da je zato v vsaki smrti, ki jo izkušamo, tudi prostor za novo življenje, ki se prebuja. Gospod je živ in ostaja z nami. Skozi razpoke vstajenja, ki si utirajo pot v temi, našemu srcu podarja upanje, ki nas podpira: moč smrti ni končna usoda našega življenja. Enkrat za vsel...