Zgodba pripoveduje o hromem, ki je pripovedoval o svojem učitelju, da je ta med molitvijo plesal od veselja. Ko je pripovedoval, je tudi sam vstal in začel plesati.

Ko govorimo o Božjih delih, se ne spreminjajo le drugi, ampak tudi mi sami. Tako je pripovedovanje zgodbe spreminjalo učenca na poti v Emavs. Še nedavno sta imela velike upe, potem pa pridejo križ, grob in tema. Njune oči so zastrte, ne zato, ker Kristus ne bi bil navzoč, ampak ker ga ne pričakujeta. Nevera jima zakrije pogled. Jezus pristopi kot tujec. Ne začne z razlago, ampak z vprašanjem, in jima pusti, da spregovorita, kajti žalostno srce se začne zdraviti, ko se odpre.

Povesta mu vse svoje upe, razočaranja in bolečino. Upala sta na odrešenika, a nista razumela križa. Tudi mi pogosto naredimo enako. Pripravimo svoje načrte in pričakujemo, da jih bo Bog potrdil. A Bog včasih razbije naše male upe, a ne zato, ker bi bili preveliki, ampak ker so premajhni, saj nam hoče dati več. Jezus jima nato razloži Pisma in pokaže, da...