Okrogla miza v organizaciji Združenja krščanskih poslovnežev UNIAPAC z Majo Lampret, direktorico Javnega zavoda za kulturo in turizem Ivančna Gorica, ter Tomažem Lahom, podjetnikom z mednarodno uspešnim podjetjem Nektar Natura in ustanoviteljem sklada za spodbujanje mladih podjetnikov v Kamniku, je bil trenutek, ko smo lahko prisluhnili osebama, ki ne govorita le o bilancah, projektih in uspehu – temveč o skupnosti, vrednotah in globlji odgovornosti.

Če bi morali strniti bistvo te okrogle mize, bi rekli: podjetnost je mnogo več kot bilanca. Je odnos do sveta, sočloveka, narave, skupnosti in Boga. FOTO: Martin Nahtigal

Čebelja skromnost in skupnostno delo

Maja Lampret je v svojem delu našla ravnotežje med javnim interesom in podjetno energijo. Njen zavod ni zgolj uradniški aparat, temveč živ organizem, ki v lokalnem okolju diha z ljudmi in za ljudi. Turistični krožki, razstave, sodelovanja z društvi in podjetji – vse to ni samo popestritev lokalnega utripa, temveč način gradnje skupnosti. »Mi nismo uradniki, ki sedimo od sedmih do treh,« pravi Lampretova. »Mi poskušamo ustvarjati nekaj novega.« Kar dokazujejo številni projekti, mednarodni sloves Hiše kranjske čebele in odlična obiskanost Jurčičeve domačije ter številne druge dejavnosti.

Njeno delo temelji na skromnosti – a ne tisti, ki se skriva za nesamozavestjo ali povprečnostjo. Gre za skromnost, ki se zaveda lastnih meja in vrednosti drugega. »Človek, ki ni ponižen, postane preveč samozavesten in naposled slep za vse, česar ne razume,« pove brez olepševanja. Voditi pomeni poslušati. In šele ko slišiš drugega, ga lahko vodiš. Njena raba prispodobe čebel, ki delujejo kot kolektiv, ni romantična metafora, temveč podjetniška paradigma: vsaka čebela ve, kje je njeno mesto, vsak prispevek šteje in nikogar ne vleče kvišku ego, ampak naloga, ki jo opravlja in s tem služi skupnosti.

Tomaž Lah, podjetnik z mednarodno uspešnim podjetjem Nektar Natura in ustanovitelj sklada za spodbujanje mladih podjetnikov v Kamniku. FOTO: Martin Nahtigal

Podjetništvo kot poklicanost

Na drugi strani okrogle mize pa sedijo Lahove izkušnje. Njegova zgodba ni le še ena zgodba o uspehu iz garaže, ki je eksplodirala na trg – temveč zgodba o vzgoji, vrednotah in odgovornosti. »Nismo prišli na ta svet, da bi se imeli fajn,« pove z mirnim tonom. V njegovih besedah ni ciničnosti, temveč hladna resnost, ki ne tolerira izgovorov. »Podjetnik mora biti pripravljen tekmovati, zmagovati, ampak zmagovati etično. Etika ni nekaj, kar si dodal naknadno – to je podlaga.«

Lah ne vidi podjetništva kot stroja za ustvarjanje le denarja, temveč kot družbeno poslanstvo. V njegovem razumevanju so podjetniki nosilci sprememb. Sklad, ki ga je soustanovil za pomoč mladim startupom, ni bil nujnost, temveč moralna dolžnost. »Če sam nekaj ustvariš in ti uspe, si dolžan omogočiti to pot tudi drugim,« pravi. V njegovih besedah je čutiti nekaj starozaveznega: vzemi odgovornost nase, ne umikaj se, ne zanašaj se na sistem. »Slovenija je država, kjer se čaka, da nekaj pade z neba. Nič ne bo padlo. Tisto, kar si, moraš ustvariti sam.«

Maja Lampret, direktorica Javnega zavoda za kulturo in turizem Ivančna Gorica. FOTO: Martin Nahtigal

Vrednote: Modna muha ali pravi temelj?

Oba sogovornika z neverjetno usklajenostjo govorita o vrednotah – ne kot puhlici ali dekorju za PR brošure, temveč kot živem tkivu, brez katerega ni mogoče ustvarjati. Krščanske vrednote, kot jih razume Lampretova – spoštovanje, poslušanje, ponižnost, delo v skupnosti – niso zastarele fraze. So smerokazi, po katerih se vsak dan meri smisel njihovega dela.

Tomaž Lah pri tem doda: »Etičnost ni možnost – je nuja. Vsaka odločitev, ki jo sprejmeš kot podjetnik, vpliva na kupce, dobavitelje, zaposlene. Če nisi etičen, nisi nič.«

V svetu, kjer postaja normalno, da podjetja mislijo le na rast in poslovne strategije, sta oba glas vpijočih v puščavi: brez vrednot ni skupnosti in brez skupnosti ni prihodnosti.

V razpravi se večkrat vrne vprašanje: kako naj Slovenija, majhna in pogosto spregledana, ohrani konkurenčnost? Odgovor ni v tem, da postanemo večji, temveč da postanemo pametnejši. Povezani. Človeški. FOTO: Martin Nahtigal

Mladim sistemsko podporo

Lah kot eden izmed mentorjev mladim podjetnikom in Lampretova, ki v svojem zavodu redno izvaja podjetniška izobraževanja, vidita največjo priložnost prav v generaciji, ki prihaja. A ne skrivata tudi pasti: mladi morajo znati vstati s stola, ne čakati, da jim nekdo ponudi ribo, ampak znati loviti. »Mladim ne manjka energije, manjka pa jim sistemska podpora, ki bi znala prepoznati potencial, ne pa že vnaprej kaznovati tveganja,« pove Lah.

V sistemu, ki še vedno glorificira zaposlitveno varnost, stabilnost in birokratsko pokritost, mladi podjetnik ostaja sumljiv. V najboljšem primeru ekscentričen. V najslabšem – grožnja sistemu, ki temelji na povprečnosti. Zato bi moral biti eden glavnih ciljev šolstva, kot poudarita oba, vzgojiti človeka, ki si želi ustvarjati, ki zna tvegati in ki zna sprejemati odgovornost.

Lah in Lampretova sta v svojih poklicnih vlogah morda zelo različna – eden iz zasebnega sektorja, druga iz javnega –, a oba razumeta, da ni mogoče graditi prihodnosti brez vrednot, brez ponižnosti, brez poguma. FOTO: Martin Nahtigal

Kaj pomeni biti podjeten v javnem sektorju?

Eden najmočnejših poudarkov okrogle mize pa pride iz ust Maje Lampret: tudi v javnem sektorju moramo biti podjetni. In prav to je eden večjih paradoksov slovenskega prostora. Kadar nekdo v javni službi pokaže pobudo, idejo, presežno voljo, je pogosto deležen ne odobravanja, temveč suma. »Preveč si aktiven je včasih sodba, ne pohvala.« Toda Lampretova kljub temu ne odstopa. Z notranjo energijo vodi ekipo, ki se zaveda, da plača ne motivira, ideja pa lahko. Vsak sodelavec mora v njenem zavodu imeti priložnost rasti – in s tem prispevati k skupnemu cilju.

Podjetnost ni le ekonomska kategorija. Je način mišljenja, odločanja, reagiranja. In ni rezervirana samo za privatni sektor.

Podjetnost ni le ekonomska kategorija. Je način mišljenja, odločanja, reagiranja. In ni rezervirana samo za privatni sektor. FOTO: Martin Nahtigal

Povezovanje kot protiutež globalnim mehanizmom

V razpravi se večkrat vrne vprašanje: kako naj Slovenija, majhna in pogosto spregledana, ohrani konkurenčnost? Odgovor ni v tem, da postanemo večji, temveč da postanemo pametnejši. Povezani. Človeški. Pravi Lah: »Naša majhnost je prednost, ker se lahko še vedno gibljemo pod radarjem. Še imamo manevrski prostor. Še nas niso zadušili algoritmi.«

Lampretova k temu doda lokalno izkušnjo: »Lahko ustvarimo turistično izkušnjo, ki ni le atrakcija, ampak človeški stik. Otroci ustvarjajo produkte, starši sodelujejo, podjetja prispevajo, obiskovalci se vključijo. Tak kraj živi.«

Če bi moral strniti bistvo te okrogle mize, bi rekel: podjetnost je mnogo več kot bilanca. Je odnos do sveta, sočloveka, narave, skupnosti in Boga. Lah in Lampretova sta v svojih poklicnih vlogah morda zelo različna – eden iz zasebnega sektorja, druga iz javnega –, a oba razumeta, da ni mogoče graditi prihodnosti brez vrednot, brez ponižnosti, brez poguma.

Za današnje čase, v katerih se vsiljuje mit o uspehu brez napora, o vodji brez ekipe, o dobičku brez posledic, je to morda celo subverzivno sporočilo. In hkrati: edino, ki ima prihodnost.