Skupen obed je obred in doživetje

Luke Jezerška, ki je vodja kuhinj v družinskem podjetju Jezeršek, sicer pa vsem dobro poznan iz televizijske oddaje MasterChef, najbrž ni treba posebej predstavljati. Je oče treh otrok in živi za to, da lepote dobre hrane in izjemne postrežbe ponese med ljudi, pa naj bo med člane svoje družine, prijatelje ali stranke. Simona Jezeršek, ki je poročena z Lukovim bratrancem, pa je tudi dobra kuharica in gostiteljica. Drugače sploh ne more biti, saj sta z možem starša osmih otrok, njuna hiša pa je pogosto polna gostov in razširjene družine, ki je pri Jezerških zares številčna. Lahko rečemo, da se ljubezen do kulinarike, kuhanja in zbiranja ljudi ob dobri hrani vsekakor pretaka v družini Jezeršek. Decembrsko oddajo Reflektor, ki jo je vodila Helena Rozman, smo zato namenili pogovoru o dobrotah in vzdušju praznikov, saj želimo tudi vas navdušiti nad tem ter vam podariti kakšno zamisel za prihajajoče praznično obarvane priložnosti. Kako se je rodila vajina strast do hrane in kuhanja? SIMONA: V moji družini je kuhala stara mama. Priznam, da nisem znala kuhati, ko sem s 17 leti odšla od doma in se preselila k možu. Kuhati sem se naučila pri tašči (Lukovi teti), ki pa je odlična kuharica. LUKA: Rodil sem se v kuhinjo. Oba starša sta se ukvarjala z gostinstvom, oba sta kuharja. Oba prihajata s kmetije. Čeprav nas dandanašnji ljudje povezujejo s »fino hrano«, začetki niso bili v smislu fine kulinarike, temveč smo v garaži, kjer smo imeli veliko kuhinjo, kuhali malice. S cateringom sem se spoznal že v mladosti. Razni dogodki in pogostitve so mi bili zelo zanimivi, saj je bilo veliko ljudi, vse je bilo »nobel«, vse se je nekako bleščalo … Šele zdaj za nazaj vidim, čemu sem bil priča, saj smo čez nekaj dni o teh dogodkih brali v medijih, jaz pa sem bil lahko prisoten na njih in se na njih tudi učil. Gre ljubezen (tudi) skozi želodec? LUKA: Pri nas smo vedno radi dobro jedli. Preprosto, ampak dobro. Tako tudi vzgajam svoje otroke. Da je treba stvari poskusiti, ne kar vnaprej reči, da je nekaj zanič. Zanič je zame samo tisto, kar je pokvarjeno (plesnivo, skisano itd.). Nekaj, kar ti ni všeč, ti bo morda jutri postalo všeč. Svet kulinarike me res navdušuje. Moja žena prihaja iz meščanske družine, tako da lahko rečem, da je imela njena družina več kulinarične širine. Moja tašča še vedno pripravlja jedi, ki so drugačne od kmečkih, kakršne sem sam poznal kot otrok. Tudi moja žena se navdušuje nad kuho, kuhava rada tudi skupaj in združujeva moje in njene ideje. SIMONA: V začetku je kuhala moja tašča, postopoma pa sem začela spoznavati, kaj je možu všeč. Seveda sem bila vesela, če sem se mu lahko prikupila s tem, da mu je bilo všeč, kar sem skuhala. Kako si z možem oz. ženo razdelite vloge v kuhinji? SIMONA: Moj mož sicer zna skuhati ali poprijeti za kuhalnico, denimo ko sem bila v porodnišnici, je on doma s preprostimi obroki poskrbel za otroke. Ne morem pa reči, da ga to posebej veseli, mi pa pomaga, če imamo obiske in pride več ljudi. Takrat mi pomaga pri lupljenju krompirja, pranju solate in tako dalje. LUKA: Lahko potrdim, da se Simonin mož, moj bratranec, znajde tudi s kuhalnico. V naši družini imamo namreč velike družinske piknike, ki jih imenujemo »bratrancijade«. In takrat je Simonin mož Miha kar glavni kuhar oz. glavni za žar. Kdo pa bolj prevzema vajeti pri vas, Luka? LUKA: Žena vedno bolj prevzema vajeti, in sicer iz dveh razlogov. Prvič, kuhanje jo vedno bolj zanima in je v tem tudi vedno boljša. Drugi razlog pa je, da dela od doma in je domača priprava družinskega obroka njej nekako bolj spotoma, saj sem jaz več odsoten kot ona. Ko pridejo gostje, pa si delo porazdeliva. Zares zelo rad gostim ljudi. Ampak hrana je le en vidik, če imamo doma goste. Poskrbeti je treba tudi za počutje, vzdušje, ambient … Ne gre samo za to, da se usedemo, pojémo, potem pa čakamo na kavo in gremo domov. Zame je skupen obed, sploh med prazniki, obred in mora biti tudi doživetje. Kakšno »kuharsko dediščino« predajata svojim otrokom? LUKA: Hči mi je pred nekaj dnevi rekla: »Ati, jaz bi rada spekla mafine.« Zdi se mi, da so za današnjo mladino pogosto prav mafini vstopna točka v svet kuhanja in peke. Takrat moram iti kot starš preko sebe – ji svetovati, pomagati, če me prosi, ampak tudi pustiti, da stvari naredi sama. Za to si je treba vzeti čas. SIMONA: Ko pri nas kuhamo jedi na žlico, denimo golaže, jote in podobno, skuhamo malo večjo količino. Nato jedi zamrznem za primere, ko ni časa za kuhanje ali ko sem odsotna, da si lahko kateri od otrok to potem pogreje. Od vseh mojih osmih otrok pa se samo ena hčerka res zanima za kuhanje (stara je 12 let). Pri njej vem, da ne le, da bo dobro skuhala, ampak bo tudi pospravila za sabo. Čez teden nas sicer ni več veliko za mizo, saj so otroci bodisi po srednjih šolah, fakultetah, dva sta tudi že na svojem. Ob nedeljah nas je pa kar pogosto 12, 13 za mizo, radi se vračajo k mami »na juž'no«. Kaj najraje skuhata in kako v vajinih družinah poskrbite za duhovno hrano? LUKA: Ko z ženo gostiva doma, se rad dotaknem neke teme in potem razvijem koncept dogodka okrog tega, kar se odraža na različne načine. Denimo, da je tema Francija, Italija, Bližnji vzhod … Raziščem recepte, k vzdušju doda svoje tudi glasba, ki sodi zraven, tudi način postrežbe, okrasitev mize, prostora, konec koncev tudi oblačila. Zelo rad imam hladne predjedi, ki se mi zdijo enostaven in zabaven način, da se ob njih pogovarjamo in raziskujemo okuse. Zadovoljen sem, ko so gostje zadovoljni, zato morajo biti prisotni vsi vidiki. Rad imam, da gostje na koncu rečejo: »Super smo se imeli, res je bilo lepo.« SIMONA: Tudi jaz, kadar pričakujem goste, razmislim, kaj znam dobro skuhati in s čim bi jih lahko razveselila. Če so gosti na koncu zadovoljni, je s tem vsak kuhar nagrajen. Sicer pa z družino pred kosilom vedno zmolimo, in če kdo pozabi, nas mož kar opozori na to. Kaj bosta pripravila za božično večerjo? SIMONA: Za božično večerjo gre naša družina tradicionalno k tašči. Dolga leta je pripravljala pečenice, a smo zadnja leta ugotovili, da je boljši ocvrti piščanec, saj gremo potem še k polnočnici in je to bolj smotrno z vidika prebave (smeh). LUKA: Pri nas na božični večer naredimo neke vrste kuharsko delavnico, in sicer zamesim testo za testenine, potem pa otroci ustvarjajo svoje testenine. Sam zraven skuham kakšno dobro omako, pogosto denimo z raki, saj so morske jedi pozimi res dobre. Potem gremo k maši in nato sledi počitek. Na božič se dobimo pri tašči in kuha ona, dan po božiču, ko je tudi praznik, pa se dobimo s celotno družino po moji strani in nas je res veliko. Zato imamo dogovor, da vsak poskrbi za nekaj: nekdo za hladne predjedi, nekdo za solate, nekdo za glavno jed, nekdo za sladice. In pridemo vsi na kup in se imamo luštno. Kaj pa sladice, imata kakšen okusen nasvet ali recept? LUKA: Nisem »sladke sorte«, zato ta segment prepuščam kar ženi. Na družinskih zabavah tako za sladice poskrbi ona. Trenutno so popularne torte Pavlova, čokoladni kolači s karamelo, baskovski cheesecake … V resnici pa gre za preproste sladice, nič kompliciranega. SIMONA: Zelo rada pečem, in ko so praznovanja, se zelo rada lotim peke, denimo tudi potice. Prvega januarja se celotna družina dobi pri nas doma in takrat za vse pripravim kremšnite, ki jih vsi obožujejo, vsi zelo radi pridejo. Ali doma pečete kruh? SIMONA: Moja tašča speče kruh enkrat tedensko v krušni peči. Če ga zmanjka že med tednom, ga potem spečem še sama. Imamo pa tudi tradicijo, da ko pride mamica iz porodnišnice, se ji speče mlečni kruh, ki je dober in spodbuja tvorbo mleka. Tako da zdaj, ko dobivam že vnuke (na poti je trenutno tretji), tako pocrkljam novopečeno mamico. LUKA: Zelo rad pečem kruh, a ga žal zelo redko spečem. Med korono smo pekli kruh z drožmi, vendar med ritmom vsakdanjega življenja za to enostavno ni več časa. Pa tudi tako je, da kruha vedno manj pojemo in me srce boli, da ostaja. Kar nam ga ostane, ga sicer nesem k sosedu za živino, pa vendar ... Zdi se mi, da če se doma peče kruh, je treba prav načrtovati jedilnike na tak način, da se ga potem tudi porabi. Kje vidite prihodnost slovenske kulinarike? LUKA: Dejstvo je, da smo postali globalni in da se to pozna tudi na področju kulinarike. Pogosto se vprašam, koliko smo se že oddaljili od fraze »okusi naših babic« in kaj bodo naši otroci pravzaprav razumeli pod to frazo. Na to vpliva tudi dejstvo, da so družine vedno manjše in da je vedno več samskih. In potem je lažje poklicati dostavo hrane in si nekaj naročiti. A z vidika duhovnosti, zdravstvenega vidika je kar dobro, da zavihamo rokave in kuhamo doma. Menim, da je po eni strani treba ohranjati delček slovenske kulinarične tradicije tudi doma, po drugi strani pa se tudi nima smisla zapirati pred vplivi, ki so zanimivi in prihajajo iz drugih svetovnih kuhinj.

Skupen obed je obred in doživetje

Skupen obed je obred in doživetje

Kako se je rodila vajina strast do hrane in kuhanja?

SIMONA: V...

Usklajevanje podjetništva in družine

S filmom se ukvarja že četrt stoletja

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.