Povej, prosim, kako se je v tvoji imaginaciji rodil paradigmatiči par lisic, ki nas iz dneva v dan zabava z lovom na trke med fakti in fikcijami v našem življenju?

Dolgo sem veljal za avtorja z resnobnimi, včasih kar mračnimi likovnimi temami. Sicer pa sem še kar vesel človek, »prav v čast svojemu priimku«,[1] je nekoč pripomnil dr. Milan Butina. To neskladje sem se odločil uravnati in se začel veseliti tudi na likovni način. Lisičjim risbicam sicer rečem B-program, a sem ga likovno vseeno resno zastavil. Risane šale naj bi namreč ne bile smešne zato, ker so slabo narisane, kot mi je nekoč namignil odlični Pavlihov Bine Rogelj, marveč zato, ker pokažejo svet z izvirnega, nenavadnega zornega kota. Nisem razvil stripovske tipizacije likov in si privoščim, da sta figuri na vsaki risbi nekoliko drugače narisani, da govorita tudi v likovnem smislu vedno drugačne besede, misli. V basnih je večina živali nosilcev ene poudarjene lastnosti, le lisica ima izjemno bo...