Zapri
Iskanje

Slomšek in cepljenje

Za vas piše:
Jože Faganel
Objava: 15. 10. 2021 / 19:19
Čas branja: 8 minut
Nazadnje Posodobljeno: 15.10.2021 / 19:51
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Slomšek in cepljenje

Slomšek in cepljenje
Slomšek se je v vzgojni knjigi Blaže in Nežica v nedeljski šoli (1842) odločno in jasno utemeljeno, ne samo teološko, ampak tudi epidemiološko, odločno zoperstavil zoper hujskače proti cepljenju. FOTO: Ivan Rampre
V Slomškovih časih ni kosil covid-19, ampak so tudi naše dežele, kakor vso Evropo, pokončevale črne koze, danes izkoreninjena nalezljiva smrtna bolezen, in to prav prav zaradi obveznega cepljenja vsega prebivalstva.

Slomšek se je v vzgojni knjigi Blaže in Nežica v nedeljski šoli (1842) odločno in jasno utemeljeno, ne samo teološko, ampak tudi epidemiološko, odločno zoperstavil zoper hujskače proti cepljenju, ki jih je poimenoval »rokomavžarje«, celo z asociacijo na osebne koristi (korupcijo?!), in prijazno vabil s strokovnim utemeljevanjem tudi preproste ljudi k cepljenju otrok.

Vsaka podobnost z današnjim časom bi bila morda lahko naključna, če ne bi šlo kar za sledi našega tolikokrat samouničevalnega razmišljanja. Zato povabljeni, da v obliki samoizpraševanja preberete Slomškovo stališče o cepljenju. 

Kajti Anton Martin Slomšek je dejansko človek za vse čase … Tako so namreč poimenovali sv. Tomaža Moora.


Jezik besedila ni povsem enak današnjemu, zato vam besedilo predstavljamo v obliki kritičnega prepisa s tem, da so sodobne, za snov pomembne besede ali njih deli, pač v oglatem oklepaju. Sladokusci in specialisti pa vabljeni k branju faksimila, a z napotkom, da ob občudovanju jezika ne prezrejo za sodobnost pomembnih misli. V slovarček si zapišimo: osepence = črne koze; nastavljati = cepiti (kot nastavimo vršiček z vejico, da cepimo jablano).


NASTAVLJANJE OSEPENC [CEPLJENJE ČRNIH KOZ]

Preteklo nedeljo so v Slavini koze ali osepence [cepili]. Kar je bilo Polank, se niso te dobrote branile, Gorjanke so pa morali z beričami goniti, da so svoje otroke prinesle. Posebno hude so bile Rakovske babe. Neki star rokomavžar, ki so ga za coprnika imeli, je tisto sosesko tako nadražil, rekoč: da po takem [cepljenju] sveti krst ne velja ino matere svoje otroke zlodeju zapišejo. Gospod fajmošter so jih učili, prosili, jim žugali; pa zastonj. Vse zelene ino napihnjene so svoje otroke držale. Kakor hitro jim [črne koze] nastavijo, so z njimi potegnile, kakor bi jih veter odnesel, ter jim za prvim voglom nastavljene [črne koze] iz rokice izcuzajo. Bilo je slišati, da so nektere na prvim potoki svoje otroke zopet krstile.

Dvoje nedeljskih šolarjev iz Rakovca še ni [črnih koz] imelo. Gospod kaplan ju pregovorijo, da si jih dasta [cepiti]. Prijokala sta se v šolo, rekoč, de k mizi z drugimi ne smeta. Pravila sta tudi, kako so Rakovčanke za Korenko, ki je prva svojih dvojih otrok k [vepljenju] nesla, vpile: »Oj ti nesrečna mati, da svoja lastna otroka [k ta] hudim neseš!« Z žalostnim srcam ju gospod kaplan potolažijo, rekoč: »Le voljno to zasramvanje potrpita; Bog ga vama bo še gotovo povrnil. Lehko pride, dane bo dolgo, [ko] v Rakovec [epidemija črnih koz prišla]. Vse krog vas bo krastovo, kruljavo ino odr[to], tudi pomrlo jih bo, vidva bota pa zdrava ino vesela – za to srečo Boga hvalita. Da pa vidili boste, zakaj se [črne koze] cepijo, hočem vam v kratkem povedati.«


Faksimile celotnega poglavja:

Slomšek in cepljenje.pdf


  • [Črnih koz], strašne kužne bolezni, svoje dni bilo ni. Med Zamorcami v gorkih deželah se je vnela, ino Turki (Saraceni) so jo pred 600 ali
  • 700 letmi v naše kraje zanesli. Iz med 100 ljudi jih ni 5, katerih bi se ne prijele. Pogosto jih dete v maternim telesi dobi, ino se mrtvo [rodi]. Izmed 10 gotovo 1 umrje; če so osepence hude, pa tudi več. Pred 5 letami so v Babjim vrhi na Gorenskim tako hude bile, de ni bilo hiše brez mrliča.

Avtor prispevka je prof. Jože Faganel, literarni zgodovinar, lektor, predavatelj retorike, publicist, urednik, poldrugo desetletje direktor Celjske Mohorjeve družbe. FOTO: Ivo Žajdela

  • [Če] se osepence koga primejo, šele v 14 dneh se prkažejo. Bolnika začne mraziti ino vročina prehajati. Tretji ali četrti den se kakor pšeno po životi posiplejo ino v 10 dneh vse kraste popke premenijo. [Če] so [črne koze] dobre, se začno v 10 ali 12 dneh sušiti; kraste se naredijo, ino v 14 dneh olušijo. [Če] pa kraste [počijo], se jim vse žive dni poznajo. Pri drugih so [črne koze] hujš[e] ino glavo osujejo, de jih nekoljko oslepi, nekoljko ogluši. Komur na prsi udarijo, vse žive dni hrope. Dostim se koze narhujši naredijo: v 8 ali v 9 dneh se namest[o] popkov začrneli mehurji po vsem životi izpustijo, smrdljiva sokrvica iz njih teče, da ni [mogoče] blizu obstati. Lice zabuhlo ko pisker, oči zatekle, božjast jih tare, vse pod nje leti, v 10 ali 11 dneh mor[a]jo umreti. Ali ni to žalostno!
  • Ljudje si dolgo niso vedli pred to kugo pomagati. Ako je eno [črne koze] dobilo, so jih poskušali drugim napeljati, de bi jih ložej prestali; pa so vender hudo zboleli in ta pomoč je bila nevarna. Moder mož na Angleškem, Eduard Jenner, je bil pred nekimi 50 letmi toljko srečen, [da je iznašel]to kugo zavrniti. Gledal je, kako včasi krave po vimeni muzole dobijo, ki se tudi človeka primejo, ki z odrgnjenimi ali ranjenimi rokami doje; zato se jim kravje koze ([nem.] Kuhpocken) pravi. Poskusil je nožič v nje pomočiti, ino jih ljudem na roko vpeljati. V enih dneh so se muzoli pokazali ino v 8 dneh kot grah veliki izrastli; krog popkov pa lep rdeč obroček. Ljudje niso celo nič oboleli, le 8. ali 9. den jih je zamrazilo pa glava pobolela. V 10 dneh se je čedna krastica naredila, po malim zatemnela, v 3 tednih pa lepo oluštila ino jamico pustila. Taki otroci so bili zdravi, naj bi vse okrog v narhujših [črnih kozah] ležalo; ino če bi se kteriga še prijele, jih prav lahko prestane. To je velika dobrota božja. Od te dobe se po vseh deželah [cepijo], kjer so modri ljudje, starim ino mladim, beračam kakor cesarjam. Cesar plačuje zdravilce (padarje), da lehko vsak oče ino mati svoje otroke skozi [cepljenje] koz te strašne bolezni obvarva. Nihče v viši šole ne pride – cesarske službe ne dobi, ki [izkaza] nima, da je [koze] imel. Ako so pri kaki hiši [koze], ne [po cepljenju], na hišna vrata črno tablo nabijejo, z napisam: »Tukaj so kužne [črne koze]«, da se jih vejo drugi varvati. [Če] umrje kdo v takih [črnih kozah], se mu ne sme zvoniti.

  • Sovražnik človeške sreče zoper ti božji dar ljudi podpihuje, da pravijo, kakor bi to delo kaj ne pomagalo. Lahko je, de [črne koze] niso prisotne (prave), ravno za to prazne ali ne prav[e] za [cepljenje]. Take goljufne koze že v 3 dneh dozoriijo, niso celo nič rdeče ino ne pustijo nobenih pravih jamc. Ukazano je torej zdravnikom na 8. dan po [cepljenju] pogledat, ako so se prav prijele. [Če] so bile prave, se iz med 1000 ljudi komaj eniga zopet primejo. [Če ] je zdravilo včasi oslabelo, ali ga bomo zato celo opustili?
  • Drugi gučajo, kakor bi zdej ljudje zastran [cepljenih črnih koz] poprej odmirali, ker se truplo prav ne iztrebi. Ta beseda je prazna. Bolezen moč jemle ino življenja ne daljša. Metuzalem je učakal 969 let, ko še [črnih koz] ni bilo, ino še zdaj se primejo 80 let starega moža, ki jih še ni imel. Taka starost ne pride od koz. Po zimi 1832 je 33000 Ind[i]janov črna kuga pomorila, ki se je iz kužnih črnih koz izplodila. Rodu Mandenz je iz 1600 ljudi le 30 živih ostalo, rodu Sibur se pa kuga celo prijela ni, ki so si črne koze dali vcepiti. V mesti [Bordeau] ni dal neki žnidar svojim otrokom [črnih koz cepiti], v leti 1821, kratko po tem mu vsih troje v [črnih kozah] vmerje, ino on od žalosti v vodo skoči.
  • Tudi bašejo, de se skoz [cepljenje] koz sveti krst zgubi ino [se hudiču zapiše]. Kaj takiga misliti ali ziniti je greh. To učijo krivi preroki neumne ljudi, kterim se za špeh ino klobase sladkajo. Kdo se ne trese pred čudnim kvantami, ki jih taki izmislijo! Ko je strašna bolezen kolera po svetu [cela] jezera ljudi pomorila, pa tudi cela mesta k Bogu obrnila, so najemniki peklenščka izkvasali, da zdravniki studence ostrupljajo. V Brdah na Gorenskem so ]vaščani dober studenc imeli. Zdaj vgledajo zdravnika iz bližniga trga, kako bi si rad poleti vode zajel. Od te dobe ne pijejo ino ne kuhajo več od te vode, c[e]lo živino gonijo uro daleč napajat. Ko se pa dalnjega pota naveličajo, reče moder vaščan svojim sosedam: »Imam staro kljuse; ga bom te vode napojil ino videl, ako pogine?« Grejo gledat. Kljuse prav žejno pije, potem prav zdravo hrza ino dela ter abotne ljudi prepriča, de so včasi[h] neumnejši ko konji. – Ko so duhovniki oznanjevali, kako se naj bolezni varjejo, so tudi v lastne dušne pastirje ljudi nadražili kakor bi bili vse hostje ostrupili, naj bi k spovedi ino božji mizi ne hodili; kar ver'vati nas Bog obvarji! Povejte, ali ni vse to satanovo seme? Ravno tako je tud' pri [črnih kozah], katere duhovski pastirji [cepiti] priporočajo. Kdor pa Cerkve ne posluša, ni kristjan, ampak [pogan] ino očiten grešnik.

Tako povejte Rakovčanam[!]

Nalaganje
Nazaj na vrh