V predhodnih dveh nadaljevanjih smo ugotovili, da je o bl. Slomšku poenoteno prepričanje, da je kreposti živel v nadpovprečni meri in da se je to odražalo tako pri teoloških (Božjih, vlitih) kot tudi kardinalnih (glavnih) in pridruženih krepostih. V nadaljevanjih želimo navesti dejstva iz njegovega življenja, ki takšno presojo utemeljujejo. Tokrat bomo začeli s prikazom, kako je Slomšek živel krepost vere.

Milost svete vere je največja dobrina

Vpogled v stanje vere pri Slomšku si lahko ustvarimo s pomočjo zbranih zgodovinskih dejstev in pričevanj mnogih njegovih sodobnikov. Za vstop naj nam pomaga, kako je v zbranem gradivu za beatifikacijo Slomškovo krepost vere zaznal zgodovinar Franc Kovačič, ki je bil eden prvih pomembnih delavcev pri zbiranju gradiva za beatifikacijo. »Slomšek je bil mož globoke in žive vere. Kot največjo dobrino na tem svetu je cenil milost svete vere in poklic v Katoliško Cerkev. Za to dobroto se ni mogel Bogu dovolj zahvaliti. Zlasti je vsako leto svoj rojstni ...