»No, opiši mi Cankarja?« »Brkat moški …« »Ha, ha, kakšen brkat moški! Saj še glave nima, ampak rdeče platnice. In ni eden, cel kup jih je, teh Cankarjev … Ne poznaš?« »Aja to misliš! Knjige! Seveda poznam! Doma ga imam, na polici!« »Koga imaš doma?« »Ja Cankarja, ne!« »Sto let je že v grobu, ti pa ga imaš na polici … Se norčuješ iz mene?« Igrice, v katerih vodilni sogovornik iz stavka v stavek po mili volji spreminja pomen besed in jih uporablja zdaj v dobesednem zdaj v prenesenem pomenu ali nenehno menjava perspektivo, s katere opisuje stvari, ne da bi to prej napovedal in podobno, so starodaven sofistični domislek. Sofisti so jih gojili kot nekakšno miselno telovadbo, včasih ob resnih, včasih pa ob manj resnih temah. Ko danes prebiramo, kar se je od njih ohranilo, se nam zdi, da vse skupaj ni preveč resno, ker deluje iskano in izumetničeno, kot neposrečen humor, ki ga skuša parodično ponazoriti uvodni dialog. A dokler gre za humor, četudi neposrečen in neslan, je še vse v redu. Iz be...