Leta 1903 je dr. Andrej Karlin, stolni kanonik v Ljubljani, pozneje pa tržaško-koprski in nazadnje mariborski škof, pri Družbi sv. Mohorja v Celovcu objavil knjigo z naslovom V Kelmorajn. Slovencem ni bilo treba pojasnjevati naslova, saj so vedeli, da gre za nemško romarsko središče Köln am Rhein, nekateri pa so poznali tudi širši pomen tega poimenovanja; ta je namreč označeval še druga mesta v Porenju, predvsem mesto Aachen.

Karlinov opis poti v Kelmorajn je bil zelo dragocen, saj so ta romanja med Slovenci vse od uradne ukinitve leta 1775 živela le še v ustnem izročilu. Pot z vlakom je večinoma vodila drugje, kot so tekle poti naših prednikov, prav tako v začetku 20. stoletja zaradi dolge prekinitve tega izročila v romarskih središčih ni bilo več sledu o posebni vlogi Slovencev ali o razlogih, ki so jim dajali določene pravice. Povsem je utonil v pozabo tudi spomin na to, da so Slovence na tej poti vse do prepovedi romanj večinoma imenovali Ogri.

Sled...