»Veliki Korzičan«, francoski cesar Napoleon I. (1769–1821), se je še isti dan zaprl na štiri oči v enega od salonov palače Schönbrunn pri Dunaju z nekdanjim avstrijskim poslanikom (1801–1805) v Franciji, Ljubljančanom grofom Janezom Filipom Kobencljem (Cobenzl), med drugim tudi zemljiškim gospodom Štanjela na Krasu, Laž v Vipavski dolini, Predjame, Planine pri Rakeku, Šteberka ob Cerkniškem jezeru in Ribnice na Dolenjskem. O tem dogodku je baronu Žigi Zoisu v Ljubljano poročal dobro obveščeni Jernej Kopitar že 18. oktobra z Dunaja. Predstavljati si je mogoče, da je avstrijski diplomat Kobencelj – zadnji iz znane goriško-kranjske plemiške družine, ki je bila brez dvoma slovenskega izvora – v zasebni avdienci temeljito dopolnil Napoleonovo védenje o zemljepisnih, gospodarskih, etničnih in vseh drugih razmerah v predelih, ki so mu pripadli v miru z Avstrijo. Kobencelj je sicer živel od poraza avstrijskega orožja v vojni leta 1805 kot zasebnik na Dunaju, napol odpisan pri svojem cesarju Francu I. in s še večjo črno piko pri novi dunajski ministrski zvezdi grofu Metternichu, sicer svojem poslaniškem nasledniku v Parizu.

Francoski cesar ustvari Ilirske province (1809–1813)

Napoleon I. je po koncu pogovora s Kobencljem svojeročno sestavil dekret o ustanovitvi Ilirskih provinc kot sestavnega dela Francoskega cesarstva, in vanje vključil pravkar pridobljene avstrijske pokrajine. Šlo je za del vzhodne Tirolske, beljaško okrožje na Koroškem, Kranjsko, Goriško, Tržič (Monfalcone), Trst, Reko s Hrvaškim primorjem, Hrvaško južno od Save ter Vojno krajino. V novo državno tvorbo ob vzhodnem Jadranu so poleg naštetih prišla še ozemlja, ki jih je s potezo roke odvzel Italijanskemu kraljestvu, bila pa so od konca Beneške republike (1797) do bratislavskega miru (1805) avstrijska, namreč: avstrijsko in nekdanjo beneško Istro, Dalmacijo in Boko Kotorsko, povrh pa še formalno do leta 1808 neodvisno Dubrovniško republiko.

Z ustanovitvijo Ilirskih provinc je želel ubiti nekaj muh na en mah. Najprej je hotel odrezati avstrijsko državo od morja in od njenih svobodnih pristanišč Trst in Reka. S to potezo je preprečeval zunanjo trgovino Avstrijskega cesarstva in stike Dunaja z Veliko Britanijo, kraljico morij in svojo najvztrajnejšo sovražnico. Potem je želel z vojaškim obvladovanjem predelov do srednjega toka Drave in Save zaščititi Italijansko kraljestvo pred morebitnimi avstrijskimi prodori v severnoitalijansko nižino. Takšen napad se je zgodil prav spomladi 1809 pod poveljstvom nadvojvode Janeza Habsburškega, zatem pa ponovil v poznem poletju in jeseni 1813, in bil za francosko oblast v naših krajih tudi usoden. Pred to nevarnostjo ga je že nekaj let poprej svaril starejši brat Joseph Bonaparte, neapeljski in pozneje španski kralj. Naslednja možnost, ki se je mu je odpirala čez vzhodne robove ilirskega ozemlja, je bilo poglabljanje trgovinskih in političnih odnosov s Turčijo, tradicionalno zaveznico predrevolucijske Francije, in preko Carigrada globlje na Jutrovo, o čemer je Napoleon že dolgo sanjaril. Iz povedanega lahko razumemo, zakaj je v prvi fazi razvoja Ilirskih provinc, ki povečini sovpada s časom, ko je bil njihov glavni guverner maršal Marmont (1809–1811) – v nekaterih pomembnih zadevah pa vse do konca francoske Ilirije –, Napoleon tako zelo odlašal z osnovnimi institucionalnimi odločitvami. Obenem je prepuščal svojemu »mejnemu grofu« (cesarjeva definicija Marmontove funkcije v Ljubljani) »podkraljevo oblast, ki ni imela omejitev« (Marmontovo razumevanje te iste funkcije).

Zmota Jerneja Kopitarja in Napoleonovi resnični nameni

Vzneseno izjavo Jerneja Kopitarja, da »tistemu, ki je na poli on, neki Slovenci po glavi rojijo«, pa je treba, njeni kodirani duhovitosti navkljub, jemati z veliko rezervo. Veliki slovenski učenjak, začetnik znanstvene slavistike, razsodnik slovenskega slovstva in po potrebi tudi velik spletkar, se je motil. Sicer ne za dolgo, ker je bil prebister, je zavajal samega sebe, kajti veliki Korzičan nikakor ni imel v mislih ne interesov Slovencev, ne Hrvatov in ne Srbov. Tudi ga ne bi zanimala možnost, da bi postavil Jerneja iz Repenj pri Vodicah na Gorenjskem za »novega Cirila,« z nalogo poenotiti slovanske črkopise, o čemer je sanjaril Kopitar. Francoski cesar v strateškem, dolgoročnem smislu ni imel velikih načrtov z Ilirijo, obvladovati jo je hotel zaradi zaščite Italije in kontrole nad Avstrijo, na taktični ravni pa je mahal z njo pred nosom avstrijskega cesarja, najprej z mikavnimi obeti, da mu jo bo vrnil, če mu da svojo hčer za ženo. Pozneje, ko je bila Marija Luiza že francoska cesarica (poročila sta se aprila 1810), je dal vedeti, da je Ilirijo pripravljen zamenjati za avstrijsko podporo zvezi proti Rusiji … Še pozneje bi Ilirske province menjal za Galicijo, da bi z njo povečal ozemlje novoustanovljenega Varšavskega vojvodstva … Vse to so bili diplomatsko-politični milni mehurčki, nič od tega ni bilo mišljeno zares! Kajti Napoleon se je predobro zavedal strateškega pomena ozemlja med Sočo, Dravo in Savo za obrambo Italijanskega kraljestva in nadzor nad Avstrijo.

Berete rubriko "Slovenci v zgodovini", ki jo lahko najdete tudi v tedniku Družina.

Je bilo pa zavoljo videza ter vloge Ilirije kot vabe, nastavljene dunajski vladi, treba odlašati, odlagati njeno sistemsko vključevanje v Francosko cesarstvo vse do spomladi 1811! Pa tudi pozneje se je zdelo primerno delati vtis, da se je mogoče pogovarjati o njeni vrnitvi Avstriji. Pri vsem tem pa si vendarle kaže dobro zapomniti, da francoski vladar celo na t. i. mirovnem kongresu v Pragi (julij–avgust 1813), torej že po svoji vojaški katastrofi v Rusiji, ni pristal na vrnitev ilirskega ozemlja Dunaju, kar je bil eden od razlogov za odločitev Avstrije, da se pridruži Rusiji, Veliki Britaniji in Prusiji v odločilni vojni zoper Napoleona. Ilirijo je bil pripravljen vrniti svojemu tastu, avstrijskemu cesarju Francu I., šele na diplomatskih pogajanjih v Châtillonu (februar–marec 1814), ob izviru reke Seine, v osrčju Burgundije. Tedaj so bili zavezniki že zasedli severno in srednjo Italijo in precejšen del vzhodne ter južne Francije. Takrat pač ni bilo več mogoče misliti na možnost, da bi se Napoleonova vojska še kdaj vrnila v dežele ob vzhodnem Jadranu in njegovem zaledju in jih ponovno osvojila!