Pripovedovalci zgodb v knjigi Slovenija – duhovna domovina so doživeli najhujše udarce (umor sorodnikov, izgubo doma in domovine, politično-policijsko preganjanje), na drugi strani pa so s svojo zvestobo tradicionalni katoliški kulturi in vrednotam postavili trdne temelje za obstanek v novem svetu in kulturi v Južni in Severni Ameriki, Zahodni Evropi in Avstraliji. Mnogi so pri tem dosegli zavidljive uspehe. Pripovedi, ki so jih zapisali John Corsellis, Janez Arnež, sodelavci Muzeja novejše zgodovine Slovenije (knjigo sta uredila Jože Dežman in Monika Kokalj Kočevar, Irena Uršič) ter Lučka Kremžar (pravi mali leksikon osebnosti) in Darja Urbanc (bibliografija slovenske politične emigracije po letu 1945), so dokumentirane s fotografijami. Že iz teh nekaj podatkov se vidi, da je knjiga na 500 straneh prava zakladnica zgodb in podatkov.

Knjiga je nastala na pobudo Johna Corsellisa

Knjiga je nastala na pobudo Johna Corsellisa. Ta je po uspehu knjige Slovenija 1945, ki jo je pripravil s publicistom Marcusom Ferrarjem, predlagal, da bi iz njegovega arhiva izbrali gradivo, ki bi bilo lahko podlaga za novo knjigo. V Muzeju novejše zgodovine Slovenije so pobudo sprejeli ter predlagali nekaj svojih prispevkov in povabili k sodelovanju še nekaj sodelavcev.

Nih­če ne bi mogel prikazati podrobnosti poti ljudi, njihovih občutkov in pričakovanj tako, kot so jih sami. Tudi slika dogodkov je zaradi pri­čevanj jasnejša, bolj povezana in kar oživi. Podatki dobijo človeško noto, tako da jih lahko začutiš. Gola statistika različnih dokumentov pove bore malo o be­guncih kot ljudeh, o njihovem življenju, strahovih, trpljenju, težavah, stiski in pričakovanjih. To dimenzijo jim da šele osebna pripo­ved. S tem se poudari pomen ljudi, saj so ljudje napisali več deset tisoč zgodb slovenske emigracije s skupnimi ključnimi imenovalci.

Corsellis je od leta 1990 do 1992 in od leta 2000 do 2002 opravil več kot petdeset pogovorov z ljudmi, ki so bili po koncu vojne v begunskem ta­borišču Vetrinj, pozneje pa v drugih taboriščih in so se odločili za pot čez morje v nove domovine. Ljudje, s katerimi se je pogovarjal, so bili po večini tudi njegovi dobri znanci iz povojnega časa, ko je v begunskih taboriščih v avstriji s Slovenci deloval kot uslužbenec FAU in UNRRE.

Zgodbe beguncev iz zbirke Johna Corsellisa

Monika Kokalj Kočevar je uredila intervjuje iz zbirke Johna Corsellisa. Izbrala jih je šest in vsak se po svoje nanaša na glavne teme begunstva: dejavnosti v Sloveniji med vojno, odhod na Ko­roško, življenje v begunskih taboriščih, odhod čez morje in prihod v novo domovino in življenje v njej. Pri posameznih pričevalcih je izbrala le določene teme. Izbrani pričevalci, Jože Jančar, Leopold Čop, Jože Opara, Jože Plevnik ter Tone in Marija Suhadolc, so vsi odšli v Severno Ameriko oziroma Anglijo. Skupno jim je tudi to, da so bili leta 1945 vsi študenti ali dijaki. Dodala je zgodbi družin Kukovica in Škrbe. Uro­š Roessmann iz ZDA je svojo zgodbo za to knjigo napisal posebej.

Prava zakladnica podatkov o slovenski politični emigraciji

Irena Uršič je z devetimi zgodbami ilustrirala dramatične zaplete pri »pobegih« (umikih pred nasiljem, reševanjih življenj) in posku­sih »pobega« čez železno zaveso v Italijo. Jože Dežman je na obisku v Argentini vzpostavil nekaj stikov in Janez Horvat mu je nato poslal svojo zgodbo. Daljšo avtobiografsko zgodbo je prispeval dr. Janez Arnež – ta je posebej pomembna in povedna, saj je avtor v Studia Slovenica postavil nacionalni inštitut tiskov, arhivov in fototeko slovenske emi­gracije.

Za ilustracijo civilizacijskih in kulturnih dosežkov slovenske politič­ne emigracije je Lučka Kremžar v obliki kratkih enciklopedijskih gesel izbrala uspešne posameznike pod skupni imenovalec kariera v emigraciji, Darja Urbanc pa je pripravila bibliografijo emigrantskih tiskov. Še posebej zaradi zadnjih dveh rubrik je knjiga prava zakladnica podatkov o slovenski politični emigraciji.

S predstavitve knjige v Muzeju novejše zgodovine Slovenije: Jože Dežman, Irena Uršič, Monika Kokalj Kočevar, Lučka Kremžar. Vir: arhiv I. Ž.

Tisti, ki zaupa Angležem, gradi na pesku

Zanimive so tudi izkušnje ob prvih srečanjih z britanskimi vo­jaki in poznejše izkušnje ob vračanju, ki se v intervjujih nakazujejo kot splošno nezaupanje. Jože Jančar, ki je zelo dobro sodeloval z Johnom Corselli­som, se je spominjal (str. 111–112): »Zgodaj popoldne smo srečali prve Angleže. To je bilo veliko razočaranje. Najprej smo bili tako zadovoljni, saj smo mislili, da smo rešeni, potem pa so nam začeli pobirati ure. Bili smo šokirani.«

Ali (str. 116): »Ko so nas selili, nismo vedeli, kam gremo. V taborišču se je večkrat reklo: 'Tisti, ki zaupa Angležem, gradi na pesku.' Ko smo se odpeljali, so vsi gledali, kam gremo. Imeli so pripravljene sekirice, nože in drugo. In ko smo pri­šli do križišča, je zavladala panika. Tovornjak je upočasnil zaradi klanca, in potem je bil naprej Lienz. Vsi smo se oddahnili.«

V ljudeh sta živela strah pred vračanjem in nezaupanje

O skupnosti in trpljenju v taborišču, kjer so begunci v negotovo­sti živeli več let, je Jančar pripovedoval (str. 113): »Nekateri so odšli domov. Rekli so: 'Ne vemo, kaj bodo naredili. Toda boljši je hudič, ki ga poznaš, kot tisti, ki ga ne.' Ker nismo po­znali drugega hudiča, nismo vedeli, kaj bo naredil. Ljudje so se roje­vali, poročali, umirali. Skupnost je živela.«

Strah pred vračanjem in nezaupanje sta živela v ljudeh, tudi ko so se selili naprej v čezmorske dežele. Jože Plevnik je opisal, kako je bilo ljudi strah, ko so jih ob prihodu v Kanado zaprli v prostore v prista­nišču: »Dejali smo: 'Pripeljali so nas do Halifaxa in sedaj nas ima­jo.' Nezaupanje je bilo veliko. Nikoli nismo natančno vedli, ali smo svobodni ali ne.«

Slovenija – duhovna domovina, Jože Dežman – iz uvoda