Slovenija in totalitarni časi

Novo tematsko izdajo Družinine revije SLO z naslovom Slovenija in totalitarni časi so v sredo, 19. februarja, v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani predstavili urednik dr. Jože Dežman ter pisci besedil Katarina Jurjavčič, dr. Monika Kokalj Kočevar, Irena Uršič, Aleš Nose in dr. Marko Štepec. Letos se namreč spominjamo 80. obletnice konca druge svetovne vojne na območju Slovenije in s tem najbolj tragičnih dogodkov v naši zgodovini. Ta čas je Slovenijo oziroma Slovence še posebej zaznamoval, kar zelo čutimo še po 80 letih. Uničevanje komunistov Najprej smo doživeli nepopisno nasilje treh totalitarizmov, nacizma, fašizma in komunizma v letih od 1941 do 1945, potem pa še nasilje komunistov v dolgem obdobju 1945–1990. S tem nasiljem smo Slovenci med najbolj prizadetimi narodi v svetovnem merilu. Ubitih je bilo več kot 100.000 Slovencev, kar je 6,7 odstotka takratnega prebivalstva. Uničenje premoženja je bilo katastrofalno, največ so uničevali komunisti in »zavezniška« bombardiranja. Komunisti so po vojni z raznimi oblikami nasilja in z množičnimi zaplembami (krajami) premoženja povsem spremenili socialno strukturo prebivalstva. Nasilno so vladali z udbovskim režimom. Vse to nas zelo bremeni in nas bo zaznamovalo še zelo dolgo. Tudi zgodovinska stroka se je po demokratizaciji na vse omenjeno odzvala klavrno. Razen nekaj izjem vsi bežijo od teh tem, ki so zelo velike, pereče in raznolike. Nekatera pomembna področja komunističnega nasilja so skoraj nedotaknjena. Tudi zato so projekti, kot je ta posebna številka revije SLO, zelo dobrodošli. Ne le zaradi njene raznolike vsebine, temveč tudi zato, ker je pokazala na mnoga področja, ki so zgodovinopisno in publicistično slabo raziskana ter publicirana. Zgodovinski spomin Jože Dežman je v prvem prispevku Republika Slovenija in zgodovinski spomin zapisal, da bomo kolektivizem, tabuje, mitomanijo in laži titoizma najlaže presegli, če bomo raziskali ter dojeli raznolikost usod posameznikov. Marko Štepec je v prispevku Pot v vojno ali kako bomo zdržali mir? spomnil, da so mirovne konference v letih 1919 in 1920, ki naj bi pravično uredile svet in z dolgotrajnim mirom zaključile vojno vseh vojn, z novimi mejami in krivično razdelitvijo vojne krivde in finančnih bremen vojne zasejale semena bodočih konfliktov. Ni bilo treba dolgo čakati, da so vzklila. Vojna ali natančneje strah pred njo je bil v obdobju »dvajsetletnega premirja« močno prisoten, čeprav so vojno vsi želeli pozabiti. Katarina Jurjavčič je v prispevku Slovenska partizanska odporniška fotografija v vojnem propagandnem mlinu prikazala, kako zavzeto so komunisti (po)skrbeli za propagando, ki je (bila) zelo pomemben del boja za oblast in prevlado v družbi. Prisilno mobilizirani Monika Kokalj Kočevar je v prispevku Prisilno mobilizirani v nemško vojsko prikazala, da je prisilna mobilizacija v nemško vojsko razen v francoski Alzaciji in Loreni, Luksemburgu, delih Belgije in na Poljskem kot del raznarodovalne politike potekala tudi na slovenskem ozemlju. Ocenjujejo, da je bilo v enotah nemške vojske oz. vermahta 18.000.000 vojakov, od tega več kot 500.000 prisilno mobiliziranih iz zgoraj navedenih dežel. Od okoli 90.000 Slovencev, ki so jih Nemci prisilno mobilizirali v svojo vojsko, jih je bilo po bojiščih po Evropi in celo v Afriki ubitih več kot 10.000, okoli 15.000 pa je bilo ranjenih. V posebnem prispevku piše o okupatorskem nasilju, od izgnancev, zaporov, taborišč in streljanj t. i. talcev. Irena Uršič je pod naslovom Primorski Slovenci v italijanskih oboroženih silah osvetlila, kako so se primorski Slovenci zahodno od nekdanje rapalske meje med obema svetovnima vojnama ter med drugo svetovno vojno kot mobiliziranci italijanskih oboroženih sil srečevali s hujšimi vojnimi preizkušnjami, od kolonialne vojne v eksotični Etiopiji do vojskovanja v puščavah severne Afrike in v mrzlih stepah Sovjetske zveze. Bili so torej neposredno vpeti v največje vojaške operacije v svetovnem merilu. Upor proti komunistom Aleš Nose v prispevku Ilegalni upor (demokratične strani) in protikomunistični upor piše o odporu in obrambi Slovencev, ki so jih z raznovrstnim nasiljem uničevali komunisti s svojimi paravojskami v času, ko je bila Slovenija najbolj ogrožena in paralizirana z okupacijo tujih vojska. Komunistično nasilje je bilo nadvse brutalno, sistematično, pospremili so ga s silno propagandno vojno, s katero so diskreditirali tiste, ki so jih uničevali. Njihovi politični dediči to počnejo še 80 let po dogajanju, kar veliko pove o tem, v kakšni družbi živimo, na kakšni stopnji demokracije smo in kako je z veliko omenjano spravo. Tomaž Kladnik pod naslovom Vojaško delovanje na slovenskem ozemlju med drugo svetovno vojno pojasnjuje oblike vojaškega nasilja, od okupatorskega do medsebojnih spopadov med komunističnimi partizani in obrambnim delovanjem pred njihovim nasiljem. Jože Dežman je kritično ovrednotil »partizansko gibanje«. Uničevanje »zaveznikov« Sašo Radovanovič je v prispevku Bombardiranje Slovenije 1944–1945. Neeksplodirane letalske bombe kot živa dediščina osvetlil malo znano nasilje zahodnih »zaveznikov« nad Slovenci. Njihovo bombardiranje oziroma raketiranje je povzročilo strašno razdejanje in veliko človeških smrti. Zanj so seveda soodgovorni komunistični partizani, ki so zaveznikom določali lokacije, kje naj uničujejo. In uničevali so tudi na najbolj nepomembnih lokacijah, kjer ni bilo nikakršne strateške infrastrukture. V Mariboru je sicer bila, to štajersko mesto pa so uničili tako temeljito in pri tem ubili toliko ljudi, da je v primerjavi z nemškimi mesti bilo med najbolj uničevanimi nasploh. Avtor je zapisal, da so »zavezniki« na slovenske kraje odvrgli 60.000 bomb (tu raketiranje, ki je bilo zadnje mesece nad Slovenijo v množični uporabi, verjetno ni všteto), od tega naj bi jih bilo po njegovem izračunu 6.000 neeksplodiranih, samo v Mariboru 3.000, kar bo še dolgo speča nevarnost. Povojno nasilje Mateja Čoh Kladnik v članku z naslovom V imenu ljudstva piše o komunističnih političnih »sodnih procesih« med letoma 1945 in 1951. Navaja, da so komunisti samo poleti 1945 iz političnih razlogov »obsodili« 10.000 ljudi. Omenja zaplembe premoženja, »kazenske ustanove« oziroma komunistične zapore in taborišča. Ozna in Udba sta do leta 1953 samo v Ljubljani zaprli 12.000 ljudi. Nasploh avtorji navajajo veliko številk. Vse so izjemno velike in nam govorijo, kako nasilni so bili vsi trije totalitarni sistemi nad Slovenci. Predvsem komunizem s svojim 50-letnim nasiljem vseh mogočih in nemogočih oblik ter silno indoktrinacijo je Slovenijo oziroma Slovence radikalno predrugačil. Uresničil je Kocbekovo željo po spremembi slovenskega narodnega značaja. Mnogo je neraziskanega Jože Dežman poudarja, da je velika sprememba v zahodnem odnosu med živimi in mrtvimi v zadnjih stoletjih poimenovanje mrtvih, urejanje pokopališč in postavljanje spomenikov zanje. »Čas je, da dobijo imena tudi prej pozabljeni mrtvi. Vstop tabuiranih mrtvih v javnost je marsikje odločilno zaznamoval padec komunističnih in drugih diktatorskih režimov. Poimenovanje mrtvih ni odraz ali znak demokracije, poimenovanje mrtvih demokracijo vzpostavlja. Tudi v Republiki Sloveniji.« Sporoča nam tudi, »da o marsičem vemo tako malo, da ne moremo ne predstaviti ne soditi, celo mnogo vprašanj ni postavljenih, kaj šele odgovorjenih. Tako nepopolne so tudi zgodbe naše tematske številke. So opozorilo na veliko novega, kar postaja del javnega spomina v Republiki Sloveniji, predvsem pa nakazujejo, čemu in komu vsemu bomo morali posvetiti še več pozornosti.« Obnašamo se neodgovorno Posebna številka revije SLO z naslovom Slovenija in totalitarni časi ni le obsežna, saj ima 114 strani velikega formata, v njej so objavili trinajst vsebinsko raznovrstnih prispevkov, te so opremili z veliko skrbno izbranimi fotografijami, mnoge bodo bralci videli prvič, tem so dodali vrsto grafičnih ponazoritev. Ta publikacija nas sooča s tragiko nasilja, ki ga je moral prestati slovenski narod v 50 letih (1941–1990) od treh totalitarizmov, daleč največ od »domačega«, komunističnega. Raznovrstne teme v njej nas opozarjajo, predvsem zgodovinarje, da nas čaka še veliko dela, da jih raziščemo in publiciramo čim več. In da se do krivic, ki so jih povzročili v tem obdobju, obnašamo zrelo in odgovorno. Politiki z levice, ki so na oblasti na državni in lokalni ravni, se namreč, ko gre za te teme, obnašajo neodgovorno, večkrat tudi zavržno.

Dostop do članka (47174)

Slovenija in totalitarni časi

Slovenija in totalitarni časi

Uničevanje komunistov

35 let Vere in luči

Odmevi 9/25

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.