Slovenija je dobila novo priložnost

Ob 41-odstotni udeležbi na referendumu o zakonu o asistiranem samomoru je 53-odstotna večina, ki je zbrala okoli 370.000 glasov, na nedeljo Kristusa Kralja zavrnila sporni zakon, proti kateremu je nastopilo široko zavezništvo zdravništva, civilne družbe, verskih skupnosti, pravnih strokovnjakov, opozicijske politike ... Za pogled na izid referenduma smo prosili nekaj ljudi, ki so (tudi prek tiskanih in spletnih strani Družine in drugih katoliških medijev) vstopili v razburkano javno razpravo o zdaj že zavrnjenem zakonu. Dan hvaležnosti Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit Referendum, na katerem smo zavrnili zakon, po katerem bi bila pomoč pri samomoru zakonita in celo zaukazana, nas navdaja s hvaležnostjo Jezusu Kristusu, Kralju vesoljstva. Te dni sem večkrat slišal, da Bog deluje tudi v našem času in da njegovo delovanje ostaja zmagovito. Seveda moramo biti hvaležni tudi vsem, ki so v času referendumske kampanje začeli vedno bolj jasno izpovedovati svoj pogled na življenje. Ne samo tistim, ki so kot organizatorji nosili glavno breme, ampak tudi vsem ljudem, ki se niso dali utišati, ampak so povedali svoje mnenje in zagovarjali svoje stališče. Vesel sem teh naših kristjanov, pa tudi vseh tistih, ki drugače verujejo ali so morda neverni, vendar ohranjajo živo vrednoto človeka, njegovega dostojanstva in nedotakljivosti njegovega življenja. Vesel sem tudi odločne drže zdravnikov in pravnih strokovnjakov. Njihova stališča so bila trdna in so jih jasno in glasno izrazili. Hvala vsem strokovnjakom, da se je v tem dogajanju ves čas slišal glas stroke. Vendar želim poudariti, da referendumski dan ni dan proslavljanja. Dan hvaležnosti je. Vendar je tudi dan odločitve, da naš glas ne bo utihnil. Kar pomeni, da ne bomo nikomur, tudi sebi ne, dovolili, da bi utišal našo vest ali nas prepričal, da bi hodili po lahkih in udobnih poteh. Dosledno se hočemo odločati za to, kar je prav in kar je dobro – za posameznega človeka in za družbo. In vedno hočemo biti odprti za Božje delovanje, da bomo jasno in razločno ločili dobro od hudega. Odločen ne protiustavnemu zakonu Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, zdravnica, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine in medicinsko humanistiko Slovenija je na referendumu pokazala privrženost veri, upanju in ljubezni. Izrečen je bil nedvoumen NE dodajanju rabeljskih opravil zdravniškim. Zdravniki nismo in nočemo biti usposobljeni za jemanje življenja. Izrečen je bil jasen NE predpisanemu laganju o neposrednem vzroku smrti, za povrh pa je v 28. členu v 8. točki skozi zadnja vrata pripeljana evtanazija, čeprav predlagatelji govorijo le o asistiranem samomoru. Noben zakon ne more in ne sme predpisovati razhajanja med dejanskim stanjem in zdravstveno dokumentacijo. Izrečen je bil odločen NE protiustavnemu zakonu. Noben predpis ne sme biti nad temeljnim zakonom pravnega reda – ustavo. Še pomembnejše pa je, da noben predpis ne sme biti nad moralnim in etičnim redom. Pritiski, ki so jih različne službe pod političnim nadzorom izvajale nad zdravništvom v času referendumske kampanje, niso obrodili pričakovanega sadu. Prav tako ne votli glasovi tistih, ki nam jih vsiljujejo po-slušati ob vsaki priliki. Slovenija je dobila novo priložnost za humanistično normalnost, kakor jo razume naša civilizacija, ki je civilizacija vere, upanja in ljubezni. Prizadevanja zanjo naj poslej ne zastanejo niti za hip. Življenje ostaja temeljna vrednota Dr. Jernej Letnar Černič, profesor za pravo človekovih pravic in ustavno pravo Nedotakljivost življenja je temeljna ustavna človekova pravica, ki ne dopušča nobenih izjem. Slovensko ljudstvo je na nedeljskem referendumu prepoznalo, da slovenska družba in država temeljita na življenju – da brez življenja ni ničesar. Država ima negativno obveznost, da v nedotakljivost življenja ne posega in da skrbi, da tudi noben drug deležnik vanjo ne posega. Referendumska odločitev v tem trenutku zavezuje institucije pravne in demokratične države, da povrnejo moč nedotakljivosti življenja ter da si v svojih dejanjih prizadevajo za življenje in ne proti življenju. Državne institucije zavezuje tudi, da poskrbijo za ljudi ob koncu življenja in izvedejo sistemsko reformo paliativne oskrbe. V slovenskem pravnem redu življenje tako ostaja temeljna vrednota. Zato morajo tudi podporniki zavrnjenega zakona to odločitev spoštovati in storiti vse, da jo uresničijo. Po prekopih zmot o človeku in o družbi Dr. Jože Ramovš, Inštitut Antona Trstenjaka Po referendumski zavrnitvi javne pomoči pri samomoru sem si oddahnil; kot star človek z astmo cenim oddih po napadu. Delo za kakovost sožitja in razvoj naše večtisočletne evropske kulture pa ostaja isto, kakor če bi zakon obveljal: mukotrpno učenje iz zmot. Razvoj vsakega človeka, vsake ustanove in vsake kulture teče po prekopih zmot o človeku in o družbi. Nedialoško oblastništvo naše krščanske civilizacije (Ch. Delsol), gore trpljenja ob zmotah nacizma (vključno z njihovo evtanazijo), komunizma in fašizma, uzakonjen neomejeni pohlep kapitala s prezirom do družine, srednjega sloja in rev-nih …, tudi sedanja etična zmota javne podpore samomoru in evtanaziji nas vabijo na popravni izpit. Moji učitelji Anton Trstenjak za celostno antropologijo, Viktor Frankl in Elisabeth Lukas za pomoč psihosocialno trpečim, Jakob Moreno za vrednost osnovnih človeških skupin, Martin Buber za dialoški sožitni slog, Bojan Accetto za humano dolgotrajno oskrbo in drugi velikani duha so zame stebri upanja, da se Evropejci in Slovenci tudi po prekopih zmot učimo iz evidentnih podatkov o zmotah. Trstenjak je rad rekel, da se evropska kultura obnaša tako nespametno, da je to lahko le njena puberteta ali pa senilna demenca; in vedno dodal: »Srčno upam, da je prvo, in bo minilo.« Drugačni standardi za Katoliško Cerkev? Dr. Sebastijan Valentan, predstojnik Katedre za kanonsko pravo na Teološki fakulteti Razloge, da je bilo nasprotnikov zakona o asistiranem samomoru na referendumu več kot zagovornikov in da je zaradi doseženega zavrnitvenega kvoruma takšna odločitev sedaj tudi pravno učinkovita, moremo najti v jasni prezentaciji stališč zdravniških organizacij, pravnih združenj, civilnodružbenih pobud in verskih skupnosti, posebej še Katoliške Cerkve kot največje med njimi. Vsi ti so izražali zaskrbljenost nad tem, da je bil zakon, o katerem se je odločalo na referendumu, nestrokoven, škodljiv, protiustaven in v nasprotju s sprejetimi mednarodnimi standardi na področju varovanja in nedotakljivosti človeškega življenja. To so posredno sporočali tudi pisci zakona, ki so trdili, da bi bila Slovenija prva država na svetu, kjer bi bil asistiran samomor uzakonjen kot pravica, ki jo omogoča država. V nedeljskih Odmevih na TV Slovenija je predstavnica vladne koalicije očitala Katoliški Cerkvi, da je z javnim zagovarjanjem svojih stališč »zlorabljala prostor, ki ji pripada«. Takšna izjava je daleč od načel pravne države z demokratičnimi normami. Po najvišjem pravnem aktu naše države je delovanje verskih skupnosti svobodno, vsem pa je zagotovljena svoboda izražanja. Zakaj bi za Katoliško Cerkev morali veljati drugačni standardi? Klic, da kot družba naredimo več in bolje Dr. Sara Ahlin Doljak, profesorica prava Izid nedeljskega referenduma razumem kot odločitev, da želimo kot skupnost ohraniti prostor, v katerem se ob koncu življenja najprej pogovarjamo o življenju samem. Kot pravnica pogosto razmišljam o mejah pravic in dolžnosti, izkušnje zadnjih mesecev pa so me znova spomnile, da se vprašanja življenja in smrti vedno dotaknejo ranljivosti, bolečine in globoke potrebe po človeški bližini. Zavrnitev zakona vidim kot sporočilo, da moramo najprej okrepiti tisto, kar človeku daje razlog, da želi živeti dostojanstveno do zadnjega trenutka. Morda je prav zdaj čas, da se resneje pogovorimo o minljivosti, o tem, kaj si iskreno želimo in kaj lahko vsak izmed nas, posamezno in kot skupnost, naredi, da nihče ne ostane sam, ko je najtežje. Pravice do smrti nimamo. Imamo pravico do življenja, in to pravico je treba uresničevati do zadnjega diha: z dostojanstvom, podporo, bližino. Ne z zakoni in ne s strahom, temveč s pogumom, ljubeznijo, toplino in sočutjem. Referendumska odločitev je priložnost, da najprej okrepimo paliativno oskrbo, mreže podpore in človeško bližino, da prošnja po koncu življenja nikoli ne bo izraz obupa, temveč klic, da kot družba naredimo več in bolje. Smrt in umiranje nista več tabu temi Dr. Roman Globokar, moralni teolog Glede na izkuš-nje z udeležb na okroglih mizah sem pričakoval, da bo večina na referendumu proti zakonu. Zadnji mesec pred referendumom je bil na nek način milostni čas – priložnost za številne pogovore in povezovanje ljudi, ki jim je nedotakljivost človeškega življenja temeljna vrednota. Imel sem občutek, da so se številni ljudje prebudili in ozavestili, kako korenito spremembo na področju družbenih vrednot predstavlja ta zakon. Veliko je bilo okroglih miz in pogovorov na terenu. Številni so bili tudi tehtni prispevki na družbenih omrežjih. Najbolj prepričljive so bile konkretne zgodbe ljudi. Ključen dosežek tega dogajanja je, da smrt in umiranje ni-sta več tabu temi, ampak da smo se o zadnjem obdobju življenja spet začeli javno pogovarjati. Izid referenduma je pokazal, da si večina prebivalstva še vedno želi ohraniti spoštovanje dostojanstva človeka do izteka življenja. Ne želimo prestopiti meje, ki bi številne bolne in umirajoče postavila pod nepredstavljiv pritisk: vztrajati v procesu bolezni ali predčasno končati življenje. Sedaj je naša naloga, da si še bolj prizadevamo za celostno spremljanje umirajočih, za krepitev mreže paliativne oskrbe po vsej Sloveniji, za oblikovanje krščanske kulture solidarnosti in sočutja z umirajočimi in njihovimi svojci. Potrudimo se, da se nihče ne bo počutil odveč in v breme, ampak bomo tudi čas umiranja sprejemali kot podarjeni in dragoceni čas za umirajočega in za njegove najbližje. Poziv politiki k sodelovanju Dr. Janez Dolinar, predsednik Združenja katoliških zdravnikov V Združenju slovenskih katoliških zdravnikov pozdravljamo odločitev ljudstva, ki je poslušalo argumente celotne stroke in večjega dela civilne družbe ter zavrnilo škodljiv zakon. Opozarjamo, da ostaja vprašanje paliativne medicine še naprej sistemsko neurejeno in pozivamo politiko, naj to stanje čimprej popravi s sprejetjem ustrezne zakonodaje ter zagotovitvijo sredstev za razvoj tega pomembnega dela medicine. Prav tako pozivamo politiko k sodelovanju z zdravniškimi organizacijami, saj lahko le na ta način omogočimo bolnikom kar najboljšo obravnavo in kakovostno zdravstvo. Zdravniki se bomo še naprej trudili za čim boljšo oskrbo naših bolnikov, razvoj ter dostopnost paliativne oskrbe.

Slovenija je dobila novo priložnost

Slovenija je dobila novo priložnost

Dan hvaležnosti

Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit

ŠMARTNO PRI SLOVENJ GRADCU – Jesensko romanje po šmarški farni poti

»Kjer se pojavi svetloba, tema ne more več obstajati«

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.