»Slovenija so naše sanje. In naš dom.«

Lučka in Jeronimo Kinkel Solimano sta se prvič srečala v službi, ko je bila Lučka trenerka ene od delavnic. »Takrat sem bil fokusiran samo na delo in šport, za punce nisem imel časa,« se spominja Jeronimo prvega srečanja z Lučko, ki pa ga je opazila. Bil ji je všeč: »Od daleč sem ga gledala, a si nisem upala priti do njega.« Dodala ga je na Facebooku. Začela sta si dopisovati, povabil jo je na kosilo, čez en mesec sta postala fant in dekle in se po štirih letih spoznavanja poročila. Podarjena sta jima Aurelia (7) in Florian (4). Pred petimi leta so se iz Argentine preselili v Slovenijo, ki je zanju narava, mir, tišina, dobri ljudje. »Slovenija so naše sanje, naše družinske sanje. In zdaj je naš dom.« Iz kakših družin prihajata? LUČKA: Prihajam iz Argentine, kjer sem se rodila v družini slovenskih staršev, ki sta že bila rojena v Argentini. Vsi štirje stari starši so bili Slovenci. Sem najstarejša od štirih otrok, trije zdaj živimo v Sloveniji. Rodila sem se v Tucumanu, saj sta starša po poroki šla v Bolivijo, kjer sta oba delala za slovensko firmo. Tam sem živela prvih pet let, potem smo se preselili v Buenos Aires. Mami je takrat postala učiteljica, ati pa je menjal službo. JERONIMO: Sem iz La Plate, 60 km južno od Buenos Airesa. Odraščal sem samo z mami, ker oče ni živel z nami. Ločila sta se, ko sem bil star pet let. Imam brata, sestro in polsestro. Mama se ni več poročila, posvetila se je znanosti in karieri. Dela kot ministrica za znanost v Panami. Ste doma živeli vero? JERONIMO: Ja, kot otroci smo s straši hodili k maši. Hodil sem v katoliško šolo, kasneje na katoliško univerzo. Potem sem se od vere malo oddaljil, pa mi je Lučka pomagala, da sem se spet vrnil nazaj. LUČKA: Mi smo imeli drugačen način življenja. Med tednom smo hodili v argentinsko šolo, v soboto pa v slovensko, popoldne smo imeli še kakšno vajo in nismo imeli prostega časa tako kot drugi otroci. V nedeljo smo bili v Slovenskem domu, kjer smo imeli maše v slovenskem jeziku. Če smo imeli kakšno praznovanje, smo se vsi dobili v kuhinji Slovenskega doma in skupaj pripravili slovenske jedi. Za praznike smo imeli delavnice peke potice, barvali pirhe ... Molili smo pred in po skupnem obroku, se v slovenščini pripravljali na prvo spoved in prvo obhajilo. Tako se nisem znala po špansko spovedati, kasneje sem se tudi to naučila. Po eni strani je bilo naporno, po drugi pa zanimivo. Kar nas je razlikovalo, nas je tudi povezovalo. Pri starših sem živela do 25. leta, potem nekaj mesecev v Bruslju in štiri mesece v Sloveniji. Ugotovila sem, da se moram vrniti v Argentino, da še ni moj čas. Tri leta kasneje sem spoznala moža. Kaj vas je pri Lučki tako pritegnilo, da ste želeli, da postane vaša žena? JERONIMO: Je zelo lepa in opazil sem jo. Imela sva isti življenjski načrt. Ko sva se pogovarjala, je rekla: »To so moje sanje.« In moral sem pritrditi, da so tudi moje. Spet drugič je rekla: »To želim!« Spet sem moral potrditi: »To je to, kar hočem.« Čez pol leta sem bil prepričan, da se želim z njo poročiti. Kako ste sprejeli prošnjo, da postanete njegovo dekle? LUČKA: Rekla sem: »Ja, brezdvomno ja.« Oba sva vedela, da ima najina skupna hoja en sam cilj: da bova za vedno skupaj, ni bilo druge opcije. JERONIMO: Kupil sem majhen prstan in ga skril v žep. Delal sem v Kaliforniji in z Lučko sva bila dogovorjena, da se dobiva v New Yorku. Želel sem ji dati prstan, ki sem ga kupil in skril v žep, pa sem doma pozabil jakno, v kateri sem ga imel. LUČKA: Ko sva se vrnila s potovanja, sva bila zelo utrujena, on pa me je prosil, če ga lahko naredim najbolj srečnega na svetu – če bi se z njim poročila. JERONIMO: Pred tem sem njenega očeta prosil za dovoljenje. Zaročila sva se januarja leta 2016, poročila pa 21. septembra 2017, po štirih letih skupne hoje. V Argentini je to začetek pomladi. Se je vajino življenje s poroko kaj spremenilo? LUČKA: Ni bilo težav, ko sva se poročila, je kar spontano steklo. JERONIMO: Imela sva zelo dobri službi, nisva pa bila bogata. LUČKA: Oba sva delala in bolj skromno živela, sva pa varčevala, ker sva rada potovala. Živela sva v manjšem stanovanju, ko pa sem zanosila, je postal premajhen in v osmem mesecu nisem zdržala več v tem stanovanju. JERONIMO: Imel sem dobro službo in odločil sem se, da bom najel večje stanovanje. V Argentini je težko dobiti kredit za nakup stanovanja. LUČKA: Največja sprememba je bila, ko se je rodila Aurelia. Živo bitjece naju je potrebovalo za vse. JERONIMO: Pred njenim rojstvom sva midva izbirala, kako bova živela najin odnos, z Aurelio se je vse osredotočilo nanjo. LUČKA: Po porodniški sem si vzela še dva meseca neplačanega dopusta, da sem lahko bila z njo, dokler ni bila stara pet mesecev, ko smo jo dali v vrtec. V Argentini porodniška traja samo tri mesece. Spraševala sem se, kako bomo uredili njeno varstvo. Takrat sem delala na ambasadi, mož je imel novo službo, veliko je potoval. Stari starši so nama pomagali, so pa bili kar oddaljeni. Aurelia je bila še majhna in je pogosto zbolevala. Kaj se vama zdi pomembno za vzgojo? JERONIMO: Zame je na prvem mestu, kako bova otrokoma posredovala vrednote. Najprej bomo trenirali na duhovnem področju, potem pa, kako bomo širokosrčni in pomagali drugim. Želim, da so otroci trdne osebnosti. Kot otrok sem odraščal samo z mami, midva pa si želiva, da imajo najini otroci v družini trdno oporo. LUČKA: In da sva kot starša otrokom za zgled, zato morava biti pazljiva, kako ravnava z njimi, kakšen je najin odnos do njih, pa tudi vzgoja v veri, kar je tudi težko. JERONIMO: Prepričana sva, da če so najini otroci veseli, dobro opravljava svoje delo. Najpomembnejše je, da so na varnem in veseli, pomembna pa je tudi duhovna vzgoja. Kaj pa je pri vzgoji tudi težko? LUČKA: Postavljati meje. JERONIMO: Zame vse. Pomembno je, da sem dosleden. Ko sem bil otrok, smo živeli v pomanjkanju in nisem imel vsega, zdaj želim to otrokom nuditi. LUČKA: Tudi jaz nisem imela vsega, pa nisem niti pogrešala. Pomembno se mi zdi, da postaviš mejo. Kdaj česa tudi ne kupiš, če vidiš, da otroku ni v korist, pa tudi, da vidi, da ni samoumevno, da nekaj dobi, saj potem to tudi bolj ceni. JERONIMO: Lučka mi je pokazala, kako uskladiti moje želje in to, kar je res dobro za otroke. Po šestih letih, mislim, da že vem, katere so ženine dobre lastnosti, ona, katere so moje, in se dobro dopolnjujeva. Žena je dobra v pomoči otrokom za šolo. LUČKA: Mož pa je zelo dober v spodbujanju, motiviranju, v preseganju meja in strahov. JERONIMO: Zelo dobro se dopolnjujeva. Edina slabost življenja v Sloveniji je, da stari starši niso tu. Kaj je bil razlog, da sta začela razmišljati, da se preselite iz Argentine? LUČKA: Ko je bila Aurelia stara eno leto, sva začela razmišljati o selitvi iz Argentine, da bi ji lahko zagotovila varno okolje, kjer bi lahko odraščala brez strahu, v katerem sva živela midva, in da bi ji omogočila boljšo prihodnost. Prijavljala sva se na različne razpise in februarja 2020, preden se je razbohotil covid, je mož dobil prvo vabilo na razgovor v Sloveniji. JERONIMO: Prvi razlog, da smo se preselili, je bil, da najdemo za otroke varno okolje, kjer bosta lahko to, kar sta, najpomembnejše vrednote pa so življenje, narava in vera. Prepričan sem bil, da bomo to v Sloveniji lahko živeli. In kot potrditev, da ste na pravi poti, se je potem tudi pokazala možnost zaposlitve v Sloveniji. LUČKA: Julija sem tudi jaz dobila potrditev za delovno mesto. Avgusta sva se odločila, da 1. septembra zapustiva Argentino, in 2. septembra sva že bila v Sloveniji. JERONIMO: Ponudba, ki jo je dobila žena, je bila resnično Božji dar. LUČKA: Bila je celotna ponudba: Imeli boste neko firmo, ki vam bo pomagala pri selitvi, in ključno je bilo, da je bila ponudba v Sloveniji. JERONIMO: Slovenija je Božji dar in jasno je bilo, da je to naša pot. Vse, kar sva imela, sva razdelila, ker je bilo tudi nama toliko podarjeno. LUČKA: Dejansko smo začeli čisto na novo. Samo z nekaj kovčki in z Aurelio. Kako se spominjate prihoda v Slovenijo? LUČKA: Zelo vroče je bilo. Na letališču nas je čakal kombi, ki nas je odpeljal na Pražakovo. Stanovanje smo imeli v najvišjem nadstropju in tam se je začelo. Imeli smo še 14-dnevno obvezno karanteno. Z delom sem začela 15. septembra in isti dan je bil Jero zmenjen z gospo, ki naj bi nam pomagala pri iskanju in urejanju novega stanovanja, ker smo na Pražakovi bili samo začasno. Za Aurelio pa je poskrbel moj brat Tomaž. Jero je šel urejat stanovanje, čeprav še ni znal slovensko, jaz sem šla na firmo … Skok v prazno. Po treh dneh dela, so v podjetju odredili delo od doma. Jero je šel z Aurelio prvi dan v vrtec in okoli devete sta se vrnila, istočasno so me klicali iz vrtca, ali se je mož kaj ujezil, da je hčerko odpeljal domov. Mož ni razumel, ko so mu rekli, naj Aurelio pusti, on pa gre malo ven, dokler ga ne pokličejo. Potem smo se dogovarjali po telefonu, da sem možu razložila, kako in kaj. Hitro mu je šlo, v dveh mesecih se je že dobro znašel. JERONIMO: Še vedno ne znam vsega izraziti v slovenskem jeziku, počasi pa bo šlo tudi to. LUČKA: Pomagalo nam je, da smo se povezali z drugimi argentinskimi Slovenci, ki so nas vključili v svoj krog, in tudi v naši soseski so nas sprejeli s toplino. Imeli smo skupno dvorišče in se povezali z družinami, ki so imele otroke približno enake starosti, kot so naši. Sestra Monika in brat Tomaž, ki sta že več let tu, sta nam bila na začetku tudi v veliko oporo. Predlani pa ste se preselili v svojo hišo. Kako ste se vživeli v novo okolje? JERONIMO: Preselioi smo se v hišo v Medvodah. To je del naše poti. Ko sva dobila ponudbo za Slovenijo, sta se mi zdeli najboljši lokaciji Domžale ali Medvode, čeprav nisem poznal Slovenije. LUČKA: Posvetovala sem se stricem duhovnikom Pavlom Novakom, ki je tudi predlagal Presko, vedel je, da v Vašah gradijo nekaj novega. JERONIMO: Življenje v Ljubljani je bilo lepo, po treh tednih v Vašah pa smo se samo čudili, kako lepo je tu. V ulici so otroci, ki se igrajo z našimi, v soseski so nas toplo sprejeli, začeli smo s pohodništvom, smo v stiku z naravo, obdajajo nas hribi … Vama uspe najti čas samo za vaju? LUČKA: Zavestno se morava odločiti, kadar sta otroka ali v šoli ali v vrtcu, da si vzameva tudi kak dan samo za naju, da sva skupaj, ker je drugače zelo težko. Za rojstni dan sva dobila lepo darilo: bon za večerjo in bon za varuško, da bova res lahko sama. Kakšen pa je vajin pogled na prihodnost? JERONIMO: Zdaj svet malo nori. Mislim, da je naša odločitev, da da smo se preselili v Vaše, zelo dobra, in ko gledam na prihodnost, sem optimist. Največji dar za otroke je to, da bosta lahko odraščala v Sloveniji. To je naša pot. Verujemo, da Gospod skrbi za nas, zato lahko z optimizmom gledamo naprej. LUČKA: Moramo biti mirni, kot smo brali pri družinski katehezi v knjigi Išči mir in mu sledi. Moram se prepustiti Bogu in sprejeti, kar pride.

»Slovenija so naše sanje. In naš dom.«

»Slovenija so naše sanje. In naš dom.«

Iz kakših družin prihajata?

Družina Vučajnk s Floride: Dom je družina

31. tabor Slovencev po svetu: 80 let zvestobe in ustvarjalnosti [FOTO]

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.