Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Slovenka v Kijevu: »Ukrajinci imajo neverjeten pogum«

Igor Vojinovič
Za vas piše:
Igor Vojinovič
Objava: 26. 02. 2022 / 15:21
Čas branja: 11 minut
Nazadnje Posodobljeno: 26.02.2022 / 17:57
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Slovenka v Kijevu: »Ukrajinci imajo neverjeten pogum«

Slovenka v Kijevu: »Ukrajinci imajo neverjeten pogum«
Mira Milavec s tradicionalnim pirhom. FOTO: Osebni arhiv
O svojem doživljanju razmer v Ukrajini smo se pogovorili s Slovenko Miro Milavec, fokolarino (laikinjo z zaobljubami, ki živi v skupnosti Marijinega Dela v Kijevu).

Mira je doma iz Studenega pri Postojni, po izobraževanju v Italiji in Švici je sedem let delovala na Slovaškem, sedaj je že tri leta v Kijevu, kjer je zaposlena na Karitas – Spes Ukraina (to je Karitas Rimo-katoliške Cerkve, v državi pa deluje tudi grško-katoliška Karitas). 

Mira je trenutno v Zakarpatju na zahodu države, kjer je kot predstavnica Karitas zadolžena za pripravo sprejema beguncev in kot posrednica za njihov odhod na Slovaško in v Poljsko.

Kako se počutite in kako doživljate trenutno situacijo v Ukrajini?

Kako se počutim? Res sem trenutno utrujena. Glede na razmere pa moram priznati, da sem zelo razočarana, saj si nisem predstavljala, da je nekaj takega sploh možno v 21. stoletju. Še zdaj – moram povedati – ne morem povsem verjeti, da je vse to res. Sicer mi je zdaj postalo že jasno, da je to pač naša realnost in človek v takih trenutkih mora reagirati čim bolj razumno. 

Sama sem do konca upala, da do česa takega ne bo prišlo, čeprav so to vsi po malem napovedovali in nas obveščali, tudi mene osebno so klicali iz veleposlaništva, da naj odidem iz Kijeva, ampak jaz sem nadaljevala svoje delo, kot vsi drugi Ukrajinci, vse dokler ni prišlo do napada. 

To je narod, ki trpi že celo stoletje. 

Ko ste spoznali, da so razmere ušle izpod nadzora, kako ste reagirali?

V četrtek (24. februarja), smo bili z odgovornimi direktorji krajevnih Karitas iz cele Ukrajine zbrani na delovnem srečanju v Odesi, ki je eno izmed strateških mest, veliko črnomorsko pristanišče. Ravno smo začenjali dvodnevno srečanje, ena izmed točk je bila tudi evakuacijski načrt. 

Toda že zjutraj so nas presenetila bombardiranja in je postalo jasno, da gre zares, da je nevarno, zato smo se odločili, da se vsi vrnemo v svoja mesta. Po poti smo razdelali plan kako naprej. 

Vsak izmed sodelavcev ima nekje svojo družino ali svojo skupnost in tako smo se tudi razdelili po vsej državi. Nekateri so ostali v Kijevu, jaz in še nekateri smo prišli na zahod, nekateri na severu, na jugozahodu. 

Na različnih točkah lahko sprejemamo begunce ali tiste, ki želijo naprej v države EU, ali v naše počitniške centre, ki jih sedaj polnimo z otroki iz sirotišnic, z družinami, tistimi, ki nas prosijo. Slovaška se ponuja za sprejem, Poljska se ponuja, mi v Karitas pa bomo posredniki. 

Mira Milavec s skupnostjo. FOTO: Osebni arhiv

Kako se je na nastale razmere odzvala Cerkev?

Naša Rimokatoliška in Grškokatoliška cerkev sta ves čas spodbujale k miru. Vidim, da so duhovniki ostali na svojih mestih. Škofje jih spodbujajo, da ostanejo z ljudmi, da veliko molijo, spovedujejo, delijo maziljenje in vse zakramente. 

V teh trenutki mnogi ljudje iščejo pogovor z duhovniki. Duhovniki pomagajo ljudem tudi v zatočiščih, pa ne samo duhovniki, cele župnije so se dale na razpolago, ljudem nudijo zavetišče, oporo. Duhovniki so res kot pastirji med ljudmi. 

Ali je poskrbljeno tudi za duhovno oskrbo vojakov na bojiščih? 

Vsekakor, med duhovniki so tudi vojaški kaplani. Poznam enega grko-katoliškega, ki je dejansko že cel čas od kar je vojna v Ukrajini, od leta 2014, z vojaki na bojiščih, in je večkrat delil to svojo zgodbo.

 V Ukrajini živi veliko Rusov in rusko govorečih. Kakšni so bili prej odnosi med Ukrajinci in rusko manjšino?

V Ukrajini niso vsi rusko govoreči ljudje Rusi. So tudi rusko govoreči Ukrajinci. Ne vidim nobene razlike med Ukrajincem, ki je rusko govoreči, in Ukrajincem, ki je ukrajinsko govoreči ter med tukaj živečimi Rusi, med sabo se vsi dobro razumejo.  

Sama sem prej delala v službi, kjer sta bili tesno povezani dve podjetji. V enem so vseskozi govorili ukrajinski jezik, v drugem vedno ruski. Ampak med ljudmi ni bilo delitev. Jaz pač nisem razumela rusko, ker se ga nisem nikoli prej učila in sem videla, kako so se trudili govoriti ukrajinsko, da bi jih razumela. 

Mir gradimo tako, da eni druge vedno bolj spoštujemo. Moliti in razvijati svoje sposobnosti za dialog. 

Kot vemo iz zgodovine, je veljala ruščina za jezik elite, ukrajinski je bil bolj jezik z vasi, in to je še vedno malo ostalo. Čeprav vidim, da v zadnjih letih, od kar je vojna, se veliko mladih odloča, ne glede na to, da so odraščali v rusko govorečem okolju, v rusko govoreči družini, za rabo ukrajinskega jezika. 

Ali so bili Rusi v Ukrajini res ogroženi in manj spoštovani, kot smo slišali od oblasti v Moskvi? 

Ne poznam vsega, toda na splošno tega ne bi mogla reči. Lahko pa povem, kar sem sama doživela. Pred kratkim sem bila v enem socialnem centru za rehabilitacijo otrok in mladostnikov, ki ga je odprl en duhovnik. 

Tam sprejemajo mlade do 15 let, da pridejo na 14 dni prav iz področja Donbasa, iz teh dveh obmejnih pokrajin, Luganska in Donetska, kjer je že 8 let vojno stanje, da se ti otroci malo okrepijo. Ko ti otroci pridejo v Kijev, blizu Kijeva, oni mislijo, da jim tukaj vsi hočejo slabo. Da so tukaj sami banditi, da jim hočejo škodovati. 

Glede na to, kar so mi zaupali, vidim, da se tam že 8 let ustvarja ena cela generacija ljudi z izkrivljenimi predstavami, ki niso resnica, z nekakšno ideologijo, ki ni resnicoljubna. Tam zelo občutijo ta vpliv. 

V teh dveh regijah so pač res uspeli iz sosednje države tem ljudem oprat možgane in jih zavajat in v tem so zelo dobri, kar se tiče samih medijskih informacij in je sedaj veliko ljudi, ki temu verjamejo. Poznam ljudi, ki so se iz Odese in Luganska preselili v Kijev, ki so mi razlagali. 

So se Ukrajinci pripravljeni direktno soočati s tolikokrat močnejšim napadalcem in žrtvovati svoja življenja? 

To pa so. To pa vsekakor. So pripravljeni … Veste, oni živijo v tem. Za nas je to težko predstavljivo, ampak oni v napetih razmerah živijo že od leta 2014. Pa ne samo od takrat – če gledamo nazaj, doživeli so že toliko revolucij, nemirov, problemov, od gladomora leta 1933 naprej je to narod, ki trpi že celo stoletje. 

Moram nekaj povedati: kot človek sem sicer korajžna, toda včeraj, ko sem slišala te bombe, ko je počilo, pa priznam, da sem se tresla. Ampak ko sem potem pogledala te moje sodelavke Ukrajinke, sem v njih videla takšen pogum, kot ga redko kdaj srečaš. 

Samo čudež lahko spremeni to situacijo. 

Bi rekla, da so tukaj ljudje že toliko siti tega stanja, da ne morejo več. Ne morejo več prenašati toliko pritiskov, neresnic, te vojne, vse te situacije. Radi bi končno že zaživeli v miru. 

Opažam še nekaj: da je v srcih Ukrajincev mir. Ko smo včeraj odhajali iz Kijeva in smo se srečevali z množicami na bencinskih črpalkah, si v ljudeh videl in čutil mir, ni bilo neke napetosti, neke histerije ali kaj podobnega. 

Ali se Ukrajinci v prihodnje vidijo v Evropski Uniji in Natu?

Tisti, s katerimi sem lahko o tem govorila, zatrjujejo, da je to vsekakor njihova velika želja. Mislim, da je EU njihovo edino upanje, da bodo nekoč lahko zaživeli normalno po vseh teh političnih sistemih. 

V NATO si v bistvu želijo samo zato, da bi imeli nekoga, ki bi jih zaščitil, da imajo varnost. A vidim, da je vse to še na začetku. Ker je prejšnji sistem, komunistični ali socialistični, v tukajšnjem človeku – pa ne samo človeku, celi družbi – uničil nekatere vrednote: ni zaupanja v državno ureditev. 

Pa ne da ni človeških vrednot, ampak ko gledam sam sistem države, vsa ta korupcija, … bo treba še veliko delat, da bi prišli na raven, ko jih bodo lahko sprejeli v EU. Vsekakor je to za vsakega Ukrajinca velika želja. 

Ali se vam zdi ukrajinski narod na splošno veren narod in povezan s svojimi cerkvami?

O ja, to moram poudariti, da je to zelo veren narod, zelo tradicionalen. Vidim, pri svojih kolegih, kako jim je pomembno, da vsak prvi petek v mesecu gredo k sveti spovedi, k maši, prejemu sv. obhajila, zakramentov, molitev … 

Take vernosti drugje nisem srečala. In to ne samo med katoličani, tudi med pravoslavnimi, tam je ta tradicija še močnejša in so sami na svoje pravoslavje zelo ponosni. 

Kako lahko Slovenci pomagamo Ukrajincem in tam živečim ljudem ter kaj lahko storimo za mir?

To kar menim, da lahko storimo Slovenci in vsa Evropa, je krepitev sposobnosti dialoga eni z drugimi. Ker samo tako gradimo mir, da eni druge vedno bolj spoštujemo. V Kijevu živim tri leta in v Karitas sodelujemo tudi s pravoslavnimi. Vidim, kako velik izziv je. 

Jaz sem rimokatoličanka in se držim svojih navad, ampak treba je dati tudi priložnost drugemu, da pokaže, kaj je. V bistvu gre za to, da izpostaviš drugega, da se drugi počuti bolj pomemben, kot jaz. 

Moja triletna izkušnja mi potrjuje, da je tukaj pomembno imeti tistega drugega človeka res rad takšnega, kot je, ne glede na to, ali pripada moskovskemu patriarhatu ali kijevskemu patriarhatu ali drugim cerkvam. 

Da se z ljudmi, ki jih poznaš, s katerimi delaš, gledaš s temi očmi. Mislim, da mi, slovanski narodi, imamo v sebi te vrednote, nismo jih še izgubili, kot morda nekateri drugi. Če tam, kjer smo, živimo tako, mislim, da lahko največ naredimo za mir. Ne samo za Ukrajino, ampak sploh, da gradimo solidarno Evropo, kajti danes vidimo, da Ukrajina potrebuje podporo Evrope, pa je nima. 

Torej ni dovolj samo moliti za mir …

Je molitev pomembna, saj ne da ne verjamem v molitev, ampak Bog nam je dal tudi roke, tudi glavo in mislim, da od nas pričakuje, da jih uporabljamo. Računa na nas, da z njim tudi mi soustvarjamo nebesa tukaj na zemlji. 

Zato mislim, da je molitev zelo pomembna, ampak pomembno je, da za svoje bližnje uporabljamo tudi svoje srce, um, svoje roke … Skratka, On nas potrebuje cele. 

Kako ste se vi znašli v Ukrajini in kako to, da ste se odločili za duhovno poslanstvo?

V mladosti sem v nekem trenutku začutila, da me Bog kliče na pot, kjer lahko naredim kaj več za skupno dobro, za človeštvo ter da posvetim svoje življenje širši človeški družini. Sedaj že 12 let nisem več v Sloveniji, živela sem v Italiji, Švici in na Slovaškem. 

Ko sem pred tremi leti dobila priložnost za delo v Ukrajini, se je odprla možnost, da se naša skupnost razvije v teh krajih. Ljudje, ki so naše gibanje poznali od prej, so o tem sanjali že 10 let. Sedaj imamo svoj center v Kijevu, v  skupnosti smo iz Italije, Madžarske in Slovenije. 

Ta tri leta so bila neverjetna. Sama ne bi nikoli mogla drugim toliko dati, kolikor sem od teh ljudi prejela. Že ko so nas prvič videli, so nas takoj povabili na dom, so vse dali na mizo, kar so imeli … nikoli ne bom pozabila takega sprejema. 

Njihovo edino upanje za normalno življenje je članstvo v EU. 

Ali načrtujete pot v Slovenijo?

Imeli smo načrt da bi 2. aprila s skupino 50 mladih iz grško-katoliških župnij za 4 dni obiskali Slovenijo, pa ne samo kot obisk, temveč kot romanje. Še dan pred vojaškim napadom sva z enim duhovnikom usklajevala načrte. Ko sem mu izrazila skrb, mi je odgovarjal: »Vse bo dobro …« 

Velikokrat slišiš to besedo, vse bo dobro … Ukrajinci imajo tako močno vero, da ne glede na to, kaj se dogaja, rečejo: vse bo dobro. Sama je nimam take. Upam samo še v čudež, ker glede na vse mislim, da samo to lahko spremeni situacijo, kakšna je.

Sicer mi je ob napadu en sodelavec rekel: »Zate ni problem, ti pač greš proč.« Ker pa sem ostala v Ukrajini, mi je dejal: »Mira, ti pa nisi imela sreče, že napadajo in ti si še tukaj, nisi odšla.« Sem mu odgovorila: »No, Vitalij, ne vem več, kje je moj dom: je bolj tam ali bolj tukaj.« 

To ga je zelo presenetilo, saj tukaj ne veš več, ali ti bo danes kaj padlo z neba na glavo, ali ne. Vrtci, šole, službe, vse je zaprto, velja vojno stanje. Včeraj sem bila v centru Kijeva, ni bilo videti spopadov, toda v okolici, kjer so skladišča in vojaška oporišča, pa vse bobni. Ena bomba je padla tudi na tamkajšnjo sirotišnico, ranjeni so bili otroci. Take zadeve te prizadenejo. Pogum za ostati tukaj pa ti lahko da samo Bog.

Hvala vam za odgovore in računajte na našo solidarnost in molitve!

Lepo pozdravljam vse!


Kupi v trgovini

Izpostavljeno
42,00€ Poglej izdelek: Lambert Ehrlich - Prerok slovenskega naroda

Povezano potovanje

Tanzanija in Zanzibar

Afriške sanje od blizu in rajski otok Zanzibar

Število dni

11

Naslednji termin

01.02.2023

Nalaganje
Nazaj na vrh