Zakonca misijonarja sta letos avgusta prvič odpotovala na malce drugačno pot: odletela sta v Peru, kjer želita ostati in pomagati dlje časa, se posvetiti izobrazbi najrevnejših, podpreti projekte proti anemiji, razmišljata pa celo o lokalnem društvu in tako odpreti vrata slovenskim prostovoljcem, da bi spoznali življenje v osrčju amazonskega pragozda. Trenutno pa zbirata sredstva, s katerimi želita polepšati božič revnim otrokom v mestu Tarapoto. Njunemu delu lahko sledite na blogu Operando - Bog dela zdaj.

Česa si želiva spominjati iz svojega življenja? Vprašanje, ki vaju je odpeljalo na misijonsko pot. Kako nanj odgovarjata dobrih sedem let kasneje?

SILVA: Na taki poti vidiš zelo težke stvar in doživiš veliko lepega. Kar mi ostaja je, koliko je Bog res prisoten. Kako je vodil najino pot, koliko navdihov, dotikov, bližine, odnosov sva spletla v sicer zelo kratkem času. Novembra sem praznovala rojstni dan in koliko ljudi s te poti mi je pisalo. Tako vidiš, da si se jih dotaknil. Tega je že šest let in kljub temu, da smo bili skupaj le kratek čas, še vedno sprašujejo, kako sva. Te vezi ostajajo in zdi se mi, da je to nekaj, kar lahko naredi le Bog.

NACE: Po drugi stani te pretresljive zgodbe, ki jih poslušaš na zelo intenzivni in redni ravni, ranijo. Nisva ostala ravnodušna. Potrebovala sva duhovno in psihološko spremljanje, da sva lahko stvari predelala. Je oboje, veliko lepega in hkrati so rane, skupni imenovalec je pa Bog, ki je v vsem.

 Na Filipinih, med člani filipinske fundacije Darilo src. FOTO: Osebni arhiv

Seznam, kjer sta bila in delovala, je dolg: tri celine, 18 držav. Na nek način bi lahko rekli: aha, potujeta. A dejansko so te poti veliko več. Kako izbirata te poti, kaj je vajino vodilo?

SILVA: Potovanje sva začela v letu božjega usmiljenja in kasneje sva se zavedela, kako zelo so se najine poti prepletale s Frančiškovimi – recimo Bangladeš, Mjanmar, Južna Amerika. Okrožnici Laudato si' in Fratelli Tutti sta bili kot ena sinteza vseh spoznanj, ki sva jih doživela. Kot bi nama Bog dal okušati to, o čemer so drugi pisali in nas vabijo, da o njih premišljujemo, na njih odgovarjamo in spremenimo naš način življenja. V Evropi živimo zelo razsipno na račun drugih kontinentov in to je zelo boleče spoznanje, ker ne veš, kaj narediti.

NACE: Midva sva si že v štartu rekla, da ne bova izbirala. Prepustila sva se Bogu, da naju on vodi. V teh treh letih sva bila samo dvakrat v situaciji, ko sva naletela na tišino in sva morala sama potrkati na vrata. Sicer so na najino pot vedno prišli ljudje, ki so poznali nekoga, ki je poznal nekoga, da sva lahko prišla iz ene v drugo državo, iz ene skupnosti v drugo. To je bila ena najlepših stvari: zaupanje, da če se predaš, te bo vodil. Vse, kar moraš storiti je, da se odpreš, prepustiš in narediš korak v neznano.

SILVA: Odločila sva se, da greva najprej po Evropi in če ne bo šlo, če Bog ne bo za to, lahko tudi po dveh mesecih prideva domov. Po Evropi sva se odločila za Azijo, a nisva vedela, kje bova začela. Takrat sva bila v stiku s p. Marjanom Kokaljem, ki je imel veze na Filipinih in to naju je vodilo na prvo točko. V Bangladešu sva srečala p. Luckasa, ki je sicer delal v Braziliji, in preko njega potem šla na južnoameriško pot.

NACE: Vsako tako povabilo sva vzela zelo resno, za božja znamenja.

Ob misli na misijonsko delo Azija in Južna Amerika nekako sodita v naš miselni kontekst, Evropa pa niti ne. Vidva sta gledala drugače.

NACE: V Evropi sva prav tako delala na projektih, ki so zelo socialne narave, z najšibkejšimi. Če želiš v Evropi delati na področju revščine, boš to našel. V Parizu, ki je simbol glamurja, so samo kakšno ulico proč od Eifflovega stolpa na cesti raztrgani šotori, brezdomci in otroci, ki prosijo za hrano. V Italiji sva delala v bolnišnici z ostarelimi. Evropa ima na sploh težavo z oskrbo najstarejših, ki umirajo osamljeni. Ti ljudje želijo pripovedovati, deliti izkušnje, mi pa jih poslušati, sprejemati, se učiti od njih. Tako pa jih puščamo same in ni niti ena niti druga potreba zadovoljena. Mi ostanemo revni in oni ostanejo revni.

SILVA: V Evropi je bolj ali manj socialno delo, različni projekti, iniciative … V misijonih tretjega sveta se dosti bolj prepletajo eksistencialno, duhovno in socialno delo in izobraževanje. Osnovne stvari, ki so nam samoumevne, tam niso vzpostavljene, so krhke in podhranjene. Se mi pa na sploh zdi, da v državah tretjega sveta občutiš veliko več odvisnosti od Boga. Že če greš po mestu, začutiš, kako ljudje živijo od božje previdnosti.

  V Parizu v centru za razdeljevanje hrane. FOTO: Osebni arhiv

Tokrat se nam oglašata iz Peruja, kamor sta odpotovala avgusta. Lahko opišeta razmere, s katerimi sta se srečala?

NACE: Naju je Bog iz glavnih mest vodil v predel amazonskega pragozda, znotraj katerega so mesta, različno velika. Pred tremi leti sva bila v Atalayi z 18 tisoč prebivalci. S tamkajšnjimi misijonarji sva obiskovala skupnosti v gozdovih, ki so zelo oddaljene od večjih mest – do njih je šest, sedem ur vožnje s čolnom in potem še kakšne štiri ure hoje po gozdu. Sestavlja jih kakšnih deset, petnajst družin, vsega skupaj je okoli sto ljudi.

SILVA: Živijo v preprostih barakah, kritih s palmovimi vejami, ki zdržijo pet let. Imajo tudi kapelo, malo večjo barako za druženje in barako za patre, kjer so ob svojih obiskih prespali v šotoru. Imajo vsaj primarno šolo, ponekod tudi sekundarno, kamor čez teden prihaja učitelj.

NACE: So zelo povezani med seboj, kar se hrane tiče, so samozadostni. A imajo premalo virov, da bi lahko poskrbeli za popolno zdravje. Tudi zato, ker se je narava zelo spremenila, več je onesnaženosti, deževnica ni več pitna, kot je bila včasih.

SILVA: Že ob prvem obisku sva videla, da je tu zelo velika težava pomanjkanje železa, anemija. Nekaj zaradi prehranjevalnih navad, ker nimajo kulture prehranjevanja z zelenjavo, tradicionalno so namreč živeli od lova in ribolova. Pa tudi zaradi pomanjkanja izobraževanja, osveščanja o zdravi prehrani, skrbi za otroke. Zaskrbljujoča je tudi visoka nepismenost ljudi, kar vpliva na vse vidike življenja.

NACE: Ko sva se vrnila iz Atalaye, sva čutila, da se želiva vrniti, da nama Bog želi pokazati, da je tu še veliko več, kar lahko narediva. In da je to v sozvočju s tem, kar govori papež, ki ogromno pozornosti posveča zapostavljanju prvobitnih prebivalcev po vsem svetu. V tem delu je to še posebej izrazito.

Peru je zelo bogata država z minerali, rudninami, z zlatom, srebrom, viri, lesom, surovinami, pridelki, sadjem … A hkrati ena najrevnejših v svetovnem merilu. Politika ni v redu, ogromno je korupcije, birokracije, hkrati pa tem ljudem manjka vizije. Žalostno je gledati tako bogato državo, ki je v nazadovanju, propadu. Tu je ogromno priložnosti za vse, ki želijo pomagati. Potreb je res veliko: izobrazba, zdravstvo, prehrana, nepismenost, tuji jeziki, pomanjkanje zavedanja ohranjanja identitete.

 V Atalayi, v eni od skupnosti v amazonskem pragozdu Peruja. FOTO: Osebni arhiv

Kje v tem sta vidva našla svoje mesto?

NACE: Zdaj sva v Tarapotu, mestu z 250 tisoč prebivalcev. Tarapoto, tako kot prej Atalaya, je v amazonskem predelu Peruja. Južni del tega mesta Bajo del Tarapoto, kjer živi približno 2000 prebivalcev od tega 1200 otrok do 12 let, je zelo reven. Zanj občina nikoli ni (hotela) poskrbeti. V ta del mesta so se pred desetletji naselili ljudje, ki so bežali pred terorizmom po gozdnih vaseh. Zgradili so si barake, država pa jih dolgo ni priznala in jim ni omogočila nobene infrastrukture. Ogromno tega, kar imajo, so si pridobili samoiniciativno. A še vedno zelo veliko manjka.

Tu sva se povezala z Mili Vasquez, ki vodi dobrodelno organizacijo in organizira različne iniciative. Tako zdaj zbiramo denar za 800 otrok, da bodo imeli božič, kot si ga otroci zaslužijo. Tradicionalno jih obdarujejo z igračo in kosom panetoneja. Če sredstev ni, teh daril ni. Tu smo jim priskočili na pomoč z zbiranjem denarja.

Donacije za revne otroke v Tarapotu lahko neposredno nakažete na račun društva Operando SI56 0400 1004 6474 338, s pripisom Za otroke iz Tarapota.

Do kdaj boste zbirali sredstva?

NACE: Do sredine decembra. A bomo verjetno podaljšali ter višek sredstev namenili še za kakšen drug projekt. V tem delu Tarapota je revščina glavna težava, ki sproža veliko drugih problemov. Če starši nimajo denarja, otrok ne pošljejo v šolo. Samo zato, ker starši ne zmorejo kupiti, knjig in drugih šolskih potrebščin in obvezne šolske uniforme. Služijo predvsem s prekarnim delom, odpirajo trgovinice, popravljajo avtomobile, čistijo stanovanja, čuvajo otroke … To so tisti, ki želijo delati. Ogromno pa je tudi preprodaje drog, tu dela ni veliko, zaslužek pa ni slab. So pa precej ravnodušni, manjka jim motivacije in se hitro sprijaznijo s situacijo, kar pa vladi zelo ustreza.

 Radijska komunikacija z skupnostjo v amazonskem pragozdu. FOTO: Osebni arhiv

Kako vaju osebno zaznamuje to, s čimer se srečujeta? Kaj spoznavata?

NACE: Pomembno nama je, da ljudje, ki berejo najin blog Opernado, spoznajo, kako so različne so situacije po svetu. Kako so lahko kritične, kako so lahko vsakdanji problemi različni. Da se, če imam nek zdravstveni problem, zavedam, da je nekje drugje človek, ki ni niti zdrav, nima zavarovanja in živi na pol na smetišču.

Po drugi strani pa so ti ljudje še vedno veseli, ohranjajo vero. Najbolj naju pa navduši, kako so pripravljeni drug drugemu pomagati. Za njih je samoumevno: če nekdo danes nima za jesti, soseda skuha kosilo za svojo in še sosedovo družino. In ko bo naslednji dan ta isti človek dobil delo in denar, bo pomagal tretjemu. Tako oni živijo in preživijo.

Zelo močan duh skupnosti in solidarnosti.

NACE: Nekaj kar te navdahne in ti da misliti. Mi v Evropi smo si tako lepo naredili naše življenje, da ne potrebujemo več drug drugega.

SILVA: Morda so nedavne poplave nekoliko prebudile v nas zavedanje, da ni vse odvisno od nas. A vseeno se mi zdi, da hitro, ko kriza gre, gremo tudi mi nazaj v svoje tirnice.

NACE: V Evropi je moto: nočem biti odvisen od nikogar.