Knjiga Jurij Slatkonja (1456–1522). Od Kranjske do Dunaja (zbirka Odstiranja) sedmih mednarodno uveljavljenih avtorjev s področij zgodovinskih, muzikoloških in umetnostnozgodovinskih znanosti govori o življenju, delovanju ter upodobitvah Jurija Slatkonje iz Ljubljane, cerkvenega dostojanstvenika in organizatorja dvorne glasbene kapele Maksimilijana I. na Dunaju.

Delo je razdeljeno v tri tematske sklope. Prvi obravnava Slatkonjevo življenjsko in karierno pot, drugi je posvečen Slatkonji kot glasbeniku, zadnji sklop prinaša analizo Slatkonjevih upodobitev iz obdobja zgodnjega novega veka ter analizo Slatkonjevega epitafa v dunajski stolnici, zlasti glede na njegovo avtorstvo. Prispevki temeljijo na arhivskih virih, nekatere so za to knjigo uporabili prvič. Slatkonjevo življenje in delo umeščajo tako v slovenski nacionalni, kot tudi širši evropski prostor. Knjigo, uredili sta jo Lilijana Žnidaršič Golec in Metoda Kokole, sta v sozaložništvu izdali Slovenska matica in Založba ZRC SAZU.

Jurij Slatkonja ni bil ustanovitelj Zbora dunajskih dečkov

Jurij Slatkonja zagotovo ni neznano ime. Kot je povedala na predstavitvi knjige urednica Lilijana Žnidaršič Golec, za večino tistih, ki so zanj slišali, je Slatkonja ustanovitelj Zbora dunajskih dečkov, kar pa ne drži. Kaj je v knjigi novega glede na prejšnje zapise o njem.

Nove ugotovitve v prvem, zgodovinsko-biografskem sklopu so po eni strani življenjepisne v ožjem smislu, po drugi strani pa bralcu odpirajo pogled v širše politično dogajanje z markantnim habsburškim vladarjem Maksimilijanom I. v središču. Z biografskega vidika so pomembne potrditve: da je bil leta 1456 rojeni Slatkonja v resnici Ljubljančan, da je izviral iz meščanske družine in da je bil priimek Slatkonjeve družine Slakonja.

Zbornik o Juriju Slatkonji je predstavila urednica Lilijana Žnidaršič Golec. FOTO: Ivo Žajdela

Jurij Slatkonja kot dunajski škof (1513–1522)

V prvem prispevku je Lilijana Žnidaršič Golec posebno pozornost namenila Slatkonjevemu krajevnemu in socialnemu izvoru ter vplivu mreže njegovih poznanstev na njegovo delovanje. Ukvarja se tudi z njegovo vlogo po posvetitvi v dunajskega škofa leta 1513. Nov, z viri podprt podatek je o Slatkonjevi hiši na današnjem Ciril-Metodovem trgu 7 v Ljubljani. Hišo je lociral in jo nanjo opozoril zgodovinar Miha Kosi.

Na več doslej neznanih virih iz ustanov zunaj Slovenije temelji drugi prispevek Jurij Slatkonja kot dunajski škof (1513–1522). Napisal ga je Grantley McDonald, ki se večinoma posveča Slatkonji v času neposredno pred letom 1513, ko je bil imenovan za dunajskega škofa, in nato v letih do Slatkonjeve smrti slabo desetletje pozneje, to je leta 1522. Dragocen je McDonaldov prikaz komunikacije med Maksimilijanom oziroma njegovim predstavnikom pri papeški kuriji, in papežem Leonom X. V ozadju te komunikacije je namreč prepoznati vladarjev cilj, ki je bil ne le doseči, da bi bil Slatkonja kot vodja njegove glasbene kapele nagrajen s škofijo Dunaj (in Pičen v Istri), ampak tudi to, da bi papež njega samega kronal za cesarja. Maksimilijan bi tako postal ne samo »izvoljeni«, temveč »pravi« cesar Svetega rimskega cesarstva. Slednje Maksimilijanu sicer ni uspelo. McDonald poleg je tega kot prvi doslej postavil hipotezo o Slatkonjevem očetovstvu. Imel naj bi vsaj enega, če ne tri sinove. Argumenti, ki jih avtor navaja v prid tej hipotezi, so zanimivi, a za zdaj premalo prepričljivi, dodaja Žnidaršičeva.

Najbolj realistično je Slatkonjev obraz upodobljen na epitafu v dunajski stolnici. Njegova replika je v kripti škofijske cerkve sv. Nikolaja v Novem mestu. FOTO: Ivo Žajdela

Jurij Slatkonja in glasba

Drugi sklop Jurij Slatkonja in glasba obsega tri poglavja slovenskih muzikologov. V prvem je Klemen Grabnar bralcu kritično predstavil besedila slovenskih glasbenih zgodovinarjev o Slatkonjevem delovanju na področju glasbe. Za prihodnje raziskovalce je zlasti pomembna Grabnarjeva izpostavitev vprašanja o Slatkonji kot skladatelju. Slatkonji zaenkrat lahko pripišejo dve večglasni skladbi, vendar pa je ohranjenih precej sočasnih skladb, katerih avtorji ostajajo neidentificirani. Vsaj kakšno od teh bi utegnil napisati tudi Slatkonja.

Tako kot Slatkonje se je nekaj napačnih predstav in trditev oprijelo tudi glasbene kapele, ki jo je vodil. Na zakoreninjeno napačno razumevanje določenih pojmov je v drugem poglavju opozoril Marko Motnik. Gre za poudarek, da kapele, za katero je Maksimilijan leta 1498 izdal navodila, ne morejo imenovati »dunajska dvorna kapela«, niti navodil ne morejo šteti za ustanovitvena, kapela namreč ni bila vezana na Dunaj, ampak so njeni pevci in instrumentalisti potovali skupaj z Maksimilijanom kot del dvora, ali pa so delovali tam, kamor jih je vladar poslal.

Z glasbo, ki jo je bilo v Slatkonjevem času slišati na Slovenskem, nas seznanja prispevek Katarine Šter. Šterova na podlagi lastnih raziskav nadgrajuje predvsem dozdajšnje vedenje o koralu, liturgičnem enoglasju, katerega osnov se je mladi Slatkonja prejkone dobro naučil v domačem, ljubljanskem okolju.

Najbolj realistično je Slatkonjev obraz upodobljen na epitafu v dunajski stolnici. Njegova replika je v kripti škofijske cerkve sv. Nikolaja v Novem mestu (detajl z napisom). FOTO: Ivo Žajdela

Dva umetnostnozgodovinska prispevka

Zadnji sklop knjige sestavljata dva umetnostnozgodovinska prispevka. V prvem je Gašper Cerkovnik na novo analiziral upodobitve Slatkonje iz časa njegovega življenja, pa tudi mlajše različice iz obdobja do konca zgodnjega novega veka, do nekako druge polovice 18. stoletja. V nasprotju z uveljavljenim mnenjem je Cerkovnik ugotovil, da kažejo značilnosti portreta vse upodobitve Slatkonje, nastale do okrog leta 1522. Najbolj realistično je Slatkonjev obraz upodobljen na epitafu v dunajski stolnici. Na Slovenskem si njegovo repliko lahko ogledamo v kripti nekdanje kapiteljske, od leta 2006 pa škofijske cerkve sv. Nikolaja v Novem mestu. Avtorstvo epitafa, gre za »eno najkakovostnejših nagrobnih plastik zgodnjega 16. stoletja v širšem avstrijskem in južnonemškem prostoru«, je osrednja tema drugega prispevka. Pisec Matej Klemenčič vidi verjetnega avtorja v Osbaltu Kittlu, kiparju, ki je deloval na Dunaju in nato na Kranjskem ter Spodnjem Štajerskem, pet let po Slatkonjevi smrti pa je izdelal nagrobnik ljubljanskega škofa Krištofa Ravbarja.

Jurij Slatkonja, pri katerem se tesno prepletata kariera duhovnika in glasbenika, ni bil ustanovitelj Zbora dunajskih dečkov. Bil pa je uspešen organizacijski vodja »enega najboljših glasbenih ansamblov v takratni Evropi«, ki bi ga lahko, pogojno, označili za predhodnika Zbora dunajskih dečkov. Kot prvi dunajski škof, ki je pretežno bival pri svojem sedežu na Dunaju, se je Slatkonja izkazal tudi kot humanistično široko razgledan učenjak in mecen.

Jurij Slatkonja, epitaf v dunajski stolnici. VIR: Matej Klemenčič

Slatkonja avtor besedila moteta Optime divino date munere pastor ovili

Na predstavitvi je Lilijana Žnidaršič Golec prebrala kratek, malo prirejen odlomek iz McDonaldovega poglavja v knjigi, da nam je nekoliko približala odnos med Maksimilijanom I. in papežem, oziroma razmerja, v katera je bil vpleten tudi Slatkonja kot duhovnik in glasbenik, natančneje avtor besedila moteta.

V času med prihodom Leona X. na papeški prestol 9. marca 1513 in sredo junija istega leta je Slatkonja napisal latinsko pesem v čast novemu papežu. Uglasbil jo je Maksimilijanov dvomi skladatelj Heinrich Isaac. Gre za motet Optime divino date munere pastor ovili, katerega besedilo in glasba sta verjetno nastala na Maksimilijanovo zahtevo. Pesem poziva »papeža leva«, Leona X., naj se poveže s »habsburškim orlom«, Maksimilijanom. Med drugim ga poziva kole: »Usmeri jezo svojih velikodušnih prsi proti Turkom, volkovom in pošastim Kanopusa. Naj se nobeno štirinožno bitje, nobena neprijazna ptica – Francozi? – ne zoperstavi, ko vidi orla na čelu jate in pravega leva.«

Kot o je tem poročal Maksimilijanov zastopnik pri papeški kuriji Alberto Pio, je papež podarjeni motet sprejel z navdušenjem. Prebral je pesem, jo pohvalil, nato pa poklical svoje pevce ter jim naročil, naj jo zapojejo vsaj trikrat. Pia je prosil, naj svojemu vladarju posreduje njegovo željo, da bi Maksimilijan skupaj z glasbeno kapelo kmalu prišel v Italijo in bi ga tako lahko osebno okronal za cesarja. Posebno papeževo zahvalo naj bi Pio prenesel tudi Slatkonji in Isaacu. Obema je bil papež naklonjen in jima je obljubil, da ju bo nagradil z beneficiji. Dejansko je papež kmalu nagradil oba, duhovnika Slatkonjo in laika Isaaca.

S predstavitve knjižnih novitet na Slovenski matici 15. februarja 2024. FOTO: Ivo Žajdela

Dr. Metoda Kokole z Muzikološkega inštituta ZRC SAZU je knjigo predstavila v okviru predstavitev novitet založbe ZRC v Ljubljani 26. marca 2024. FOTO: Ivo Žajdela

1/9