Mendoška skupnost mi je zelo pri srcu, tako kot ostale skupnosti, s katerimi društvo Slovenija v svetu že tri desetletja sodeluje, zato sem se vabilu odzval in povabil dolgoletnega prijatelja Zvoneta Podvinskega, župnika na Švedskem, rednega mašnika naših Taborov in dobrega znanca Slovencev iz Argentine in prijatelja raznih RAST-i.

Srečala sva Einsteina. FOTO: osebni arhiv

Po prihodu v petek, 8. novembra, sva se z Zvonetom udeležila srečanja zakoncev v Našem domu v San Justu ter koncerta duhovniškega okteta ljubljanske nadškofije Oremus pod vodstvom prof. Damijane Božič Močnik.

Lepo je bilo po tridesetih letih srečati toliko vrstnikov. Čas hitro teče, a smo se vseeno uspeli prepoznati.

V soboto sva obiskala Slomškovo šolo, kjer naju je sprejel ravnatelj Janez Kocmur in povabil na srečanje z učitelji ob zajtrku ter na veroučno uro, ki poteka pod vodstvom prof. Janeza Perhariča in prof. Jožeta Lenarčiča; mlada učiteljica Lučka Pregelj pa nama je pokazala bogato šolsko knjižnico. Pot sva nadaljevala proti slovenskemu domu v San Martinu, kjer smo skupaj z Oremus bili deležni prijazne dobrodošlice mešanega pevskega zbora, članov in predsednika doma Marjana Boltežarja.

Bodoči maturanti Rast prevzemajo zastave. FOTO: Boštjan Kocmur

Po obisku smo se skupaj z Oremus odpeljali v Slovensko hišo k zahvalni sv. maši in zaključku šolskega leta Slovenskega srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka, ki je bil prisrčno živahen.

V nedeljo smo se v Slovenski vasi v Lanusu udeležili nadvse slovesnega praznovanja 65. obletnice slovenske cerkve Marije Kraljice in 400. obletnice misijonske družbe lazaristov. Somaševali so duhovniki iz Slovenije, Argentine, nadškof msgr. Andrej Stanovnik, škof msgr. Alojz Urbanč ter lanuški upokojeni nadškof Rubén Frasia. Med mašo je pel duhovniški oktet iz Slovenije Oremus. Po slovesni sveti maši je v Hladnikovem domu sledilo praznovanje 72. obletnice doma. 

Po skupnem zajtrku in uvodnem pozdravu predsednice doma Kristine Grbec Žitnik, ki je poudarila pomen povezane skupnosti, in predsednika Zedinjene Slovenije inž. Jureta Komarja je sledil pester kulturni program pod vodstvom Luciane Servin Čeč: otroci Baragove šole so pod vodstvom Borisa Rota zaplesali Hubba Bubba, MePZ Slovenska vas je pod vodstvom Andreja Jana zapel slovenske narodne pesmi, folklorna skupina mladih Lanuščanov je pod vodstvom Fedeja Cerarja gledalce navdušila s tradicionalnimi slovenskimi plesi. Sledila je igra v enem dejanju Tragik po sili z izvrstnim nastopom Danija Grbca in Borisa Rota. Ob prazničnem razpoloženju je sledilo slavnostno kosilo in nastop okteta Oremus.

Oktet Oremus. FOTO: Boštan Kocmur

Tako je zapisal Boštjan Kocmur, ki je bil »moj nadangel Rafael«, ki je spremljal mladega Tobija v drugo deželo, da si poišče nevesto, mene pa je spremljal moj dolgoletni – naj rečem – družinski prijatelj. Kot berete iz zgornjega zapiska, je bil povabljen na praznovanje in je zraven povabil tudi mene, ki »sem šel iskat pradedne korenine«, katere so se v Sloveniji marsikje zgubile zaradi komunistične ideologije, ki je razdelila moj dragi slovenski narod in zaradi zvestobe Kristusu in njegovi Cerkvi »cvet slovenskega naroda poslala v množična grobišča«, del naroda pa se je rešil tam, kjer je zibelka slovenstva in uspel prepotovati Atlantik ter »postaviti svoj šotor« v tuji zemlji, v Argentini, ki jih je sprejela in jim nudila možnost, da na novo vzcvetijo.

Ko sestavljam te misli na sam praznik slovenski kulturni dan, razmišljam o ljubezni naše slovenske skupnosti v Argentini, kako da je uspela in uspeva še naprej že v četrti generaciji ohranjati slovenski jezik, kulturo, slovensko vernost, slovensko identiteto. Nekako me spremlja ves čas pri razmišljanju o Slovencih v Argentini misel, ki mi jo je dala na pot Helena Jaklitsch, naša nekdanja ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu. Samo dve besedi bi vam dala na pot: »duhovnik in jezik«. In našel sem odgovor na ti besedi, ki sta me in me še naprej spremljata, ko razmišljam: od kod ta duhovni naboj in uspeh, če ne iz trpljenja v pregnanstvu, kjer so narod spremljali duhovniki, učitelji, zdravniki, torej naša inteligenca, ki se je v lagerjih znašla že v Avstriji, kjer so začeli s poukom.

Razmišljam o ljubezni naše slovenske skupnosti v Argentini, kako da je uspela in uspeva še naprej že v četrti generaciji ohranjati slovenski jezik, kulturo, slovensko vernost, slovensko identiteto.

Kot sem zvedel, so se učitelji in učiteljice že tedaj zavezali, da bodo zastonj poučevali materni jezik, kar se še vedno dogaja. Kako zastonjskost in požrtvovalnost rodita bogate sadove, kot smo videli in doživeli ob zaključku šolskega leta. Tako sem sam, prek ID Slovenija v svetu in Boštjana, povezan z maturanti, ki se imenujejo RAST že od 1995. leta. Poseben vtis sta name naredili zahvalni sv. maši ob zaključku šolskega leta, kot potem nedeljska sv. maša, kjer smo skupaj z lazaristi oziroma misijonsko družbo slavili zahvalno sv. mašo ob 400-letnici prihoda lazaristov v Argentino.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Naša luč (03/2025).