Slovenske zgodovinske dežele 

Slovenci smo pred letom 1918 živeli znotraj meja petih avstrijskih dežel: Kranjske, Štajerske, Koroške, Goriške in Gradiške ter Istre, v državnem neposrednem mestu Trst ter v dveh ogrskih županijah, Zalski in Železni, katerih del ozemlja danes tvori geografski pojem z imenom Prekmurje. Ker je bilo slovensko ozemlje del takratnega širšega cesarstva, posebnega skupnega grba, poleg cesarskega v obliki črnega dvoglavega orla na zlatem polju, zanj seveda ni bilo. Enako velja tudi za črno-rumeno cesarsko zastavo. 

Zapise, ki nam govorijo o samostojni uporabi slovenskih deželnih barv izven deželnih grbov, najdemo že v 17. stoletju.

V Srednji Evropi je veljala stara navada uporabe dvobarvnih zastav, redko tribarvnih, ki so svoje barve jemale iz glavnih elementov v ščitu. Navadno je prvo zgornjo barvno progo zasedla temeljna barva ščita grba in drugo barva glavnega lika v grbu. Zapise, ki nam govorijo o samostojni uporabi slovenskih deželnih barv izven deželnih grbov, najdemo že v 17. stoletju, ko izvemo za štajersko zeleno-belo, koroško rdeče-belo in kranjsko rumeno-modro.

Grb dežele Kranjske – podlaga za narodno zastavo

Podoba grba dežele Kranjske je bila do 19. stoletja že skoraj pol tisočletja nespremenjena. Na zlatem ščitu se je bohotil v marsičem edinstven orel modre barve, kar je dajalo deželi rumeno-modro barvno kombinacijo. Leta 1836 pa je stanovski odbor vojvodine Kranjske prejel obvestilo o novem odloku dvorne pisarne glede titule novega cesarja Ferdinanda I. in o novem velikem, srednjem in malem grbu vojvodine Kranjske. Grb je, verjetno zaradi birokratske napake, izgubil zlato barvo ščita in prsne prepone, ki je bila nadomeščena s srebrno. Na tej je lebdel moder kronan orel, ki je imel na prsih v dveh progah desetkrat srebrno-rdeče šahirano prepono. Kranjski deželni stanovi so naslednje leto protestirali proti degradaciji grba, Dunaj pa ni reagiral, zato je vse skupaj zaspalo do leta 1848.

Grb Kranjske in njene deželne barve. VIR: Dr. Karl Lind, Städte-Wappen von Österreich-Ungarn nebst den Landeswappen und Landesfarben, Dunaj, 1885. 

Tistega revolucionarnega leta so izbruhnili izjemno hudi boji med stanovi, ki so še vedno zagovarjali zgodovinsko zlato barvo, in slovensko zavednimi Kranjci, ki so podpirali novo srebrno polje ščita. Spremenjeni grb je dajal deželi novo belo-modro barvno kombinacijo. Pomlad narodov je z obema rokama pograbila zastave, ki so več kot priročno služile nacionalnim gibanjem, in tako so narodne zastave med ljudstvom kmalu docela zasenčile sámo cesarsko. Nove barve grba Kranjske so postale deželne barve takrat najbolj slovenske kronovine, zato so jih tudi Slovenci v drugih deželah sprejemali kot znamenje slovenstva. Tako je bila pot slovenskim študentom, ki so leta 1848 razmišljali, kakšne barve naj si izberejo za narodni simbol, že pripravljena.

Bela, modra in rdeča

Slovensko belo-modro-rdečo narodno zastavo naj bi prvič zasnovali marca 1848 na Dunaju. Sedmega aprila zvečer, ko naj bi nemški del narodne straže izobesil nemško zastavo (frankfurterico) na stolpu Ljubljanskega gradu, pa naj bi študenti z zastavo pod vodstvom Lovra Tomana vkorakali v gostilno oziroma hotel Zlata zvezda, današnjo stavbo na Wolfovi ulici 8 v Ljubljani. Zbrana družba, med njimi tudi narodni gardisti, naj bi obmolknili, medtem ko naj bi Toman glasno obžaloval sramoto, ki jo je Ljubljana storila svojemu narodu. »Slovenci nismo Nemci,« naj bi poudarjal, »in tista sramotna cunja mora izginiti z grajskega stolpa, kjer sme vihrati edinole slovenska zastava.« Še tisto noč naj bi vihar odnesel frankfurterico (črno-rdečo-rumeno zastavo) z gradu.

Slovenske barve so se najprej pojavile na kokardah študentov, potem pa na zastavah, ki jih je ljudstvo začelo kot slovenske izobešati ob slavnostnih priložnostih.

Slovenske barve so se najprej pojavile na kokardah študentov, potem pa na zastavah, ki jih je ljudstvo začelo kot slovenske izobešati ob slavnostnih priložnostih. Že v šestdesetih letih 19. stoletja so s slovensko zastavo okraševali narodne čitalnice in jo uporabljali ob zbiranjih na taborih, v naslednjih desetletjih pa so slovenske zastave vse pogosteje izobešali tudi ob verskih, narodnih, deželnih, mestnih in celo državnih praznikih. 

Od kod tretja barvna proga v zastavi?

Od kod je prišla v zastavo tretja barva, če naj bi dežele uporabljale le dve glavni? Gre v našem primeru res za rdečo barvo, ki je bila v grbu Kranjske zastopana kot obrobna barva orlovih okončin? Je ta heraldični dodatek dovolj velik atribut, da nam je dal v zastavo rdečo barvo, ali pa gre morda za vnos elementov panslavizma? Zaradi pomanjkanja konkretnejših virov tega žal ne vemo. Vemo pa, da je bila zastava kot taka na Dunaju uradno sprejeta kot zastava dežele Kranjske in je kronovino v cesarstvu predstavljala do razpada dvojne monarhije leta 1918.

Osamosvojitvena zastava, ki je bila izobešena ob razglasitvi samostojnosti 26. junija 1991 na Trgu republike v Ljubljani. FOTO:
Aleksander Hribovšek na razstavi v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, 2016.

Usoda narodne zastave v 20. stoletju

Ker je bila zastava dežele neločljivo povezana z narodom, ki jo je neformalno sprejel za svojo, je ob nastanku Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev povsem logično javno zastopala slovenski narod. In sicer do 3. oktobra 1929, ko je stopil v veljavo Zakon o imenu in razdelitvi kraljevine, ki se je preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo in je dovolila izobešati izključno le državno modro-belo-rdečo zastavo.

Med drugo svetovno vojno sta narodno zastavo uporabljali tako protirevolucionarna kot revolucionarna stran, s to razliko, da je slednja nanjo dodala sovjetsko zvezdo, prva pa je, poleg redne uporabe navadne narodne zastave, na nekaterih primerkih proti koncu vojne uporabljala stilizirano upodobitev nekdanjega grba Kranjske v funkciji domobranstva. Po drugi svetovni vojni je postala narodna zastava osnova za republiško zastavo v okviru tedanje Jugoslavije, kombinirana s sovjetsko zvezdo.

Čeprav se morda zdi nenavadno, je slovenska narodna zastava šele 25. junija 1991 dobila svojo pravno osnovo.

Čeprav se morda zdi nenavadno, je slovenska narodna zastava šele 25. junija 1991 dobila svojo pravno osnovo. Vendar pa je bilo njeno pravno »življenje« izjemno kratko, saj je kot neodvisni in edinstveni simbol slovenskega naroda obstajala zgolj 59 dni. Dne 22. avgusta 1991 je namreč (takrat še) Ruska sovjetska federativna socialistična republika z resolucijo Vrhovnega sovjeta za svojo državno zastavo pravno določila svojo zgodovinsko zastavo, ki je enaka slovenski narodni zastavi.

Kljub temu pa nam narodna zastava služi kot temelj državne zastave Slovenije, kar smo zapisali tudi v ustavo: »Zastava Slovenije je belo-modro-rdeča slovenska narodna zastava z grbom Slovenije.«

Članek si lahko v celoti preberete v 48. številki magazina SLO.