Takrat so ljudje umirali še normalno, se pravi naravno. Slikar je upodobil naravni cikel zorenja in umiranja. Lahko bi ga postavil kam drugam. Mogoče v doževo palačo v Benetkah ali med Habsburžane. Vedel je, da ples smrti najbolj spada v cerkev. Tam, kjer se s krstom začne zemeljsko življenje v Kristusu in se tam tudi konča s petjem zvonov in sveto mašo zadušnico za dušo rajnega.

Takšna je bila donedavnega slovenska večinska normalnost umiranja. Ples rojstva in smrti smo sprejeli za svojega, za to so nas tudi vzgajali. Zraven so še naši starši in drugi vzgojitelji dodali vero v večno življenje v nebesih. To smo sprejeli kot upanje, ki premaguje vse tegobe, trpljenje in nesmisle.

Dobri Bog mi je dal milost, da sem bil poleg pri petih umiranjih.

Kot salezijanski diakon, torej kot pripravnik na duhovniško posvečenje, sem bil zraven, ko je umiral znani slovenski krojač duhovniških in škofovskih talarjev. To je bil salezijanski laični brat. Imel je raka na bezgavki pod pazduho. Rana je bila grozna. Bila je globoka, vse do notranjih organov. Vedel sem, da je prišla zadnja noč. Malo po polnoči je začel globoko in redko dihati. Rekel mi je: »Peter, pojdi stran, premlad si še za umiranje.« Nisem šel. Vzel sem podobico z blagoslovom Marije Pomočnice. Ko sem mu ga podelil, se je v hipu preselil v večnost. Bilo je ob pol enih zjutraj. Takrat sem prvič izkusil, kako tanka je meja med tem in drugim svetom. Niti sekunda ne mine, in smo že pred obličjem živega Boga.

Kot škof v Murski Soboti sem bil pri smrti dveh čudovitih duhovnikov. Eden je utrpel možgansko kap, drugi pa je imel raka na jetrih. Agonija umiranja je pri obeh trajala nekaj dni. Prisotni smo videli, da veliko trpita. Tudi njima sem podelil zakrament bolniškega maziljenja in blagoslov Marije Pomočnice. Bog ju je vzel k sebi, enega takoj po blagoslovu, drugega pa čez dve uri.

Četrto umiranje je bil odhod žene mojega strica. Ona me je dvignila iz krstne vode, me spremljala k prvemu obhajilu, k redovnim zaobljubam, k diakonskemu, duhovniškemu in škofovskemu posvečenju. Bila je angel varuh na poti mojega duhovnega poklica. Tudi ona je utrpela možgansko kap. Bolniško maziljenje ji je dopoldne v bolnišnici podeli soboški kaplan. K njej sem prišel popoldne. Nisem mogel priti prej. Ob njenem vzglavju je jokala hči. Začela sva moliti rožni venec, zanjo in za lajšanje najine žalosti. Pridružila se nama je njena vnukinja, zelo priznana zdravnica. Ob koncu molitve sem tudi svoji krstni botri podelil blagoslov Marije Pomočnice. Roko sem držal na njenem čelu. Ko sem končal molitev, je odšla v večnost. Ona je mene dvignila iz krstne vode, jaz njo v nebesa.

Peto umiranje z mojo prisotnostjo je bil odhod mojega dragega očeta. Tudi njemu sem podelil zakrament bolniškega maziljenja in blagoslov Marije Pomočnice. Ko sem ga vprašal, ali me ima rad, je odgovoril: »Rad te imam.« To so bile njegove zadnje besede. Umrl je za rakom. Njegova zadnja želja je bila, da v beltinski cerkvi postavimo kip sv. Jožefa, priprošnjika za srečno zadnjo uro.

Ni treba zakonov, ki bi dirigirali ta ples. Smrt pride sama po sebi.

Dobri Bog mi je milostno namenil, da sem se lahko vključil v ples smrti mojih najdražjih. Globoko sem ganjen in pretresen, da se je ta ples zmeraj končal s svetimi zakramenti in blagoslovom Marije Pomočnice. Smrt se je spotaknila v grob in tam ostala. Moji najdražji pa živijo v Bogu. Živijo, ker so radi živeli. Živijo, ker življenja niso zavrgli, niti v grozovitem trpljenju. Živijo zaradi mene in vseh nas. Prevzeli so vlogo naših priprošnjikov pri Bogu, da bi tudi mi, tako kot so oni, odplesali svoj ples smrti.

Ni treba zakonov, ki bi dirigirali ta ples. Smrt pride sama po sebi. Ni treba strupa ali drugih nehumanih pripomočkov. Boljši so sveti zakramenti in blagoslov Marije Pomočnice. Oni nas zagotovo spravijo v nebesa.

Živimo, dokler je takšna volja Boga, in odhajamo s tega sveta po Njegovi volji.

Komentar bo objavljen tudi v novi številki tednika Družina.