Sem škof tudi kraja, ki se mu pravi Hrastovlje. Tam se v starodavni cerkvici na zidu v stoletnih freskah odvija mrtvaški ples. Smrt grabi za roke ljudi vseh stanov – od berača do papeža. Na koncu vse odvede v odprt grob, ob katerem slavi svojo zmago.

Takrat so ljudje umirali še normalno, se pravi naravno. Slikar je upodobil naravni cikel zorenja in umiranja. Lahko bi ga postavil kam drugam. Mogoče v doževo palačo v Benetkah ali med Habsburžane. Vedel je, da ples smrti najbolj spada v cerkev. Tam, kjer se s krstom začne zemeljsko življenje v Kristusu in se tam tudi konča s petjem zvonov in sveto mašo zadušnico za dušo rajnega.

Takšna je bila donedavnega slovenska večinska normalnost umiranja. Ples rojstva in smrti smo sprejeli za svojega, za to so nas tudi vzgajali. Zraven so še naši starši in drugi vzgojitelji dodali vero v večno življenje v nebesih. To smo sprejeli kot upanje, ki premaguje vse tegobe, trpljenje in nesmisle.

Dobri Bog mi je dal milost, da sem bil poleg pri petih umiran...