Nadškof Cvikl: Občutili smo, da ni vse odvisno od nas

»Mnoge kraje so letos prizadele vremenske ujme: močan veter, toča, poplave, plazovi, s tem pa je bila povzročena velika škoda, tako v naravi, na infrastrukturi, kot tudi na številnih objektih. Mnogi so to leto ostali brez poljskih pridelkov. Tako smo od blizu občutili, kako ni vse odvisno od nas in od našega dela,« razmišlja mariborski nadškof. »Hvala Bogu, da smo v teh nesrečah bili priče veliki solidarnosti in medsebojni pomoči. Sveti Pavel v pismu Korinčanom (1,4) pravi: 'Kaj imaš, česar ne bi prejel?'«

Nadškof Cvikl po poplavah pozdravlja gasilca. FOTO: Arhiv Alojzija Cvikla

»V odnosu do Boga lahko hitro zaspimo,« nadaljuje Cvikl. »Zdi se nam kdaj, kot da je Bog daleč od nas, da ostaja gluh za naše prošnje, še posebej se nam to dogaja ob preizkušnjah, ki nas zadenejo. Pa pravzaprav ni tako. Tudi v težkih situacijah nam Gospod na pot pošilja ljudi, ki so nam pripravljeni pomagati in nam biti blizu … Kljub vsem preizkušnjam, ki so nas letos zadele, ima vsak od nas tudi nešteto razlogov za zahvalo,« je prepričan.

Hvaležen pričevalcem in župnijskim sodelavcem

Kot pastir mariborske nadškofije se želi najprej zahvaliti duhovnikom, redovnicam in redovnikom ter stalnim diakonom, »ki pričujete za evangelij z navdušenjem in pogumom. Sinoda nas vabi, da vedno bolj hodimo skupaj v odprtosti Božjemu Duhu.«

Hvala vsem, ki na kakršen koli način sodelujete, da so naša občestva živa in znamenje Božje navzočnosti med nami.

Nadalje se zahvaljuje sodelavcem v župnijah: »članom ŽPS, GS, cerkvenim ključarjem, katehistinjam in katehistom, organistom in organistkam, pevcem, bralcem beril, delivcem sv. obhajila, ministrantom, vsem, ki čistite in krasite naše cerkve, vsem gospodinjam, pomočnicam in pomočnikom, članom župnijskih Karitas, članom molitvenih skupin, animatorjem mladinskih skupin in oratorijev. Hvala vsem, ki na kakršen koli način sodelujete, da so naša občestva živa in znamenje Božje navzočnosti med nami.«

Tudi brez finančnih darov ne gre

Hvaležen je tudi za nabirke, darove in prispevke za potrebe župnij in nadškofije. Zaveda se namreč, da »brez teh darov ne bi mogli opravljati pastoralnega in katehetskega poslanstva in ne vzdrževati in obnavljati naših cerkva in drugih župnijskih stavb«. Še posebej pa je hvaležen za duhovno podporo, vse molitve, dobra dela in mašne daritve.

»Ko nam uspe narediti nekaj dobrega, to nosi na sebi Božji pečat. Prepričan sem, da Bog vse dobro, ki ga storimo, obrne tudi nam v dobro. Če znamo biti za vse to hvaležni, to med nami gradi mostove ljubezni in medsebojnega zaupanja in nam utira pot k Bogu!« sklene svoj zapis.

Pismo mariborskega nadškofa v celoti lahko preberete TUKAJ.

Nadškof Zore: Hvala vsem, ki so priskočili na pomoč

Nadškof Zore se naveže na današnjo Božjo besedo: »Ob zahvalni nedelji nas Jezus v evangeljskem odlomku opominja, naj bomo v življenju vedno usmerjeni k tistemu, ki nas po Božje ljubi in nas zato uči prave poti, nam podarja življenje in nas vodi v resnično svobodo. K tistemu, ki nas je učil, kdo je in kakšen je Oče, in nam je s svojim življenjem pokazal pot k Očetu.« Zato se ob zahvalni nedelji zahvaljuje vsem, ki so v tem letu »živeli po njegovih naukih, se navdihovali ob Očetovi podobi in sledili njegovi poti«.

Zahvaljujem se vsem, ki ste v letu, ki ostaja za nami, živeli po njegovih naukih, se navdihovali ob Očetovi podobi in sledili njegovi poti.

Tudi on spomni, da »so se v preteklem letu naravne nesreče in človeške stiske v naši državi zelo zgostile. Veliko jih je bilo. Preveč jih je bilo. In so še vedno. Mnogi jih doživljajo, tako starejši kakor tudi mlajši. Zato se ob zahvalni nedelji zahvaljujem vsem, ki ste v tem letu stopili na pot dobrega. Vsem, ki ste se na kakršen koli način podali na pot k tistim, ki so doživeli preizkušnjo in izgubo.«

 Nadškof Zore z mamo, ki se je rešila iz plazu, in njenimi otroki. FOTO: Arhiv S. Z.

Zahvaliti se želi gasilcem, članom civilne zaščite, prostovoljcem Karitas in Rdečega križa, »pa tudi vsem drugim, ki ste po svojih močeh, lahko rečem preko svojih moči, pomagali tistim, ki so v divjanju vode ostali brez vsega, in ste jim s svojo navzočnostjo in delom pokazali, da niso sami«. Hvaležen je tudi tistim, ki so finančno podprli dobrodelne ustanove, da so lahko priskočile na pomoč prizadetim.

Nadalje se zahvaljuje »duhovnikom, redovnikom in redovnicam, ki ste bili v teh časih na poseben način blizu ljudem. Šli ste med nje, se pogovarjali z njimi, jih poslušali. Neka gospa, ki je težko doživljala noč divjanja narave, je rekla župniku, ki jih je prišel pozdravit in bodrit: 'Gospod, samo vas sem čakala.'« Zahvali se tudi župnikom in Župnijskim pastoralnim svetom, ki so župnijske prostore odprli učencem, ki jim je povodenj uničila šolske prostore.

Neka gospa, ki je težko doživljala noč divjanja narave, je rekla župniku, ki jih je prišel pozdravit in bodrit: 'Gospod, samo vas sem čakala.'

»Vsem se zahvaljujem za vse misli, besede in dejanja, po katerih ste sledili Jezusovemu zgledu, ki zase pravi, da je prišel, da bi imeli življenje; vsem, ki ste pomagali živeti svojim bratom in sestram. Hvala vsem, ki ste bili drug drugemu in tudi čisto neznanim ljudem kot očetje in bratje in sestre. Hvala vsem, ki ste zvesto sledili edinemu Vodniku, Kristusu.«

Pismo ljubljanskega nadškofa v celoti lahko preberete TUKAJ.

Škof Saje: Dogajajo se tudi spodbudne stvari

Novomeški škof vernike spomni na spodbudo apostola Pavla: »Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem« (Flp 4,6).

Boga prosi, »naj nas obvaruje naravnih katastrof« in se mu hkrati zahvaljuje »za vse dobre ljudi, ki so z veliko požrtvovalnostjo prizadetim priskočili na pomoč«. Našteje gasilce, Civilno zaščito, vojsko, skavte, Karitas in druge organizacije. »Tudi sosedje, znanci, prijatelji, sorodniki ter mnogi posamezni prostovoljci so nesebično pomagali. Ko izražamo svoje želje in potrebe Bogu z molitvijo in prošnjo za vse prizadete v naravnih nesrečah, jim s tem vlivamo zaupanja in jih spodbujamo, naj ne izgubijo upanja.«

Škofa Saje in Cvikl pri deljenju pomoči ob poplavah. FOTO: Arhiv Andreja Sajeta

Saje nato spomni na mnoge konflikt po svetu: »Ne smemo prehitro pozabiti na vojno v Ukrajini, na toliko trpečih v bližnjevzhodnem konfliktu, na druge begunce, ki so zapustili svoje domove in iščejo pot v mirno življenje, ter na vse preganjane. Preveč naših bratov in sester trpi po svetu samo zaradi vere v Kristusa. Mi pa se Bogu lahko zahvaljujemo za mir v naši domovini, za to, da si mnogi dosledno prizadevajo za dobro in za življenje, za vsako premagano sovraštvo, ko zmagata ljubezen in povezanost.«

Prosimo Gospoda, da bi znali v krščanskih skupnostih premagati strah, da bi se odprli Svetemu Duhu in da bi se preizkusili v drži poslušanja in odprtosti srca.

Opozori, da so pozornost medijev pritegnili predvsem naravne nesreče in vojni konflikti, dogajajo pa se tudi spodbudnejše stvari: »Sinodalno dogajanje je recimo bolj skrito očem javnosti, a zato nič manj pomembno. Spodbuja poslušanje in sprejemanje.« Bogu je hvaležen za tiste župnijske skupnosti in druga mala občestva vernih, kjer doživljamo živost Cerkve, dejavno poslušanje in dobronamerno govorjenje iz srca.« Gospoda prosi, da bi v krščanskih skupnostih znali premagati strah, da bi se odprli Svetemu Duhu in se preizkusili v »drži poslušanja in odprtosti srca«.

Ob koncu pisma se Bogu zahvali za »sodelavce, duhovnike, redovnike, redovnice in angažirane vernike laike. Zaradi vaše zavzetosti so župnije in druga občestva žive skupnosti, v katerih čutimo, da med nami celo sredi stisk prebiva Bog. Hvala tudi vsem, ki svoje trpljenje darujete za različne potrebe sveta in Cerkve. Skupaj se učimo zaupati Gospodu, da ne bi skrbeli, ampak ob vsaki priložnosti izražali svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem (prim. Flp 4,6).«

Pismo novomeškega škofa v celoti lahko preberete TUKAJ.