V nagovoru pri pogrebni sveti maši je maševalec, ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference (SŠK) msgr. Stanislav Zore, med drugim poudaril, da v korenini duhovništva ni človeških želja ali načrtov, temveč se duhovništvo začne z Božjim klicem in je dar, čista milost, povabilo in poklicanost.

FOTO: Jože Potrpin

Sprejeti Božji klic pomeni nasloniti se na Jezusa, na njegov križ in njegovo vstajenje

»Je odlikovanje, saj je znamenje Božjega zaupanja in dobrote. Obenem pa je vedno znova tudi spoznanje, skozi katerega so šli Jezusovi učenci vseh časov, da imamo ta zaklad v lončenih posodah, da bi bila ta presežna moč Božja in ne iz nas. Sprejeti Božji klic pomeni nasloniti se na Jezusa, na njegov križ in njegovo vstajenje,« je poudaril nadškof.

Če namreč Božja ljubezen ne postane oznanjevalčevo življenje, srčika njegovega bivanja in delovanja, bo klonil na prvih ovirah, ob katere bo kot oznanjevalec naletel. (Stanislav Zore)

Najtežji so križi, ki se ne vidijo

Križi pokojnega duhovnika večinoma ostajajo skriti in so bili del hoje za Jezusom in trdne vere v odrešujoče delovanje tistih naših križev, ki jih pridružimo Jezusovemu križu, je izpostavil Zore: »Bolj pa je bil za vse nas viden njegov zadnji križ, križ njegove bolezni. Najbrž ni bil najtežji. Najtežji so križi, ki se ne vidijo. Križi, ki jih ljudje nalagamo drug drugemu. Vendar pa je bil križ bolezni zanj usoden.«

FOTO: Jože Potrpin

Nobenega leporečja in sprenevedanja

Nadškof Zore se je Francu Rataju zahvalil za zgled ponižnega realizma: »Ko sem ga zadnjič videl, sem ga vprašal: 'Franc, kako je?' Odgovoril je: 'Slabo je, težko je.' S tem je v mojih očeh postal še svetlejši. Nobenega leporečja ali prepričevanja, kako je vse v najlepšem redu; nobenega sprenevedanja pred boleznijo in vsem drugim, kar je nosil v duši. Le iskrena beseda človeka, ki zna biti pred seboj in svojim Bogom, pred vsem, kar nosi in doživlja.« 

Nadškof msgr. Stanislav Zore: Ohranjajmo v sebi dediščino, ki nam jo je pokojni pustil s svojim življenjem – dediščino ponižnosti in zvestobe v oznanjevanju. FOTO: Jože Potrpin

Pričevati za Božjo ljubezen pa najprej pomeni živeti iz nje

Bil je član Misijonske družbe, katere posebna karizma je ravno oznanjevanje evangelija, je opozoril nadškof, pričevati za Božjo ljubezen pa najprej pomeni živeti iz nje: »Če namreč Božja ljubezen ne postane oznanjevalčevo življenje, srčika njegovega bivanja in delovanja, bo klonil na prvih ovirah, ob katere bo kot oznanjevalec naletel.«

Nobenega leporečja ali prepričevanja, kako je vse v najlepšem redu; nobenega sprenevedanja pred boleznijo in vsem drugim, kar je nosil v duši. Le iskrena beseda človeka, ki zna biti pred seboj in svojim Bogom, pred vsem, kar nosi in doživlja. (Stanislav Zore)

Zgled zvestega in vztrajnega oznanjevalca

Pokojni duhovnik Franc Rataj je, tako Stanislav Zore, povsod pustil globok zgled in globoko sled, ki ostaja za njim. »Dragi gospod Franc, hvala ti za zgled zvestega in vztrajnega oznanjevalca. Ohranjajmo v sebi dediščino, ki nam jo je pustil s svojim življenjem – dediščino ponižnosti in zvestobe v oznanjevanju,« je dodal nadškof.

FOTO: Jože Potrpin

»Naj bo Gospod tvoj večni počitek!«

Pridigo med pogrebno mašo je zaključil z besedami: »Dragi gospod Franc. S smrtjo si se poslovil od oltarja daritve in žrtve. Naj te Kristus pridruži oltarju Božje slave in naj pri tem oltarju slave ne preneha tvoja molitev za vse, h katerim si bil poslan kot duhovnik; za vse, ki si jih nosil v srcu kot vizitator; za celotno Cerkev v Sloveniji in za nove duhovne poklice. Naj bo Gospod tvoj večni počitek!«

Več fotografij avtorja Jožeta Potrpina pa v spodnji fotogaleriji.

1/10