Ob uničenju, ki je zadelo avguštinske samostane na Slovenskem v razsvet-
ljenski dobi, se še posebej izkaže trdoživost pisane besede: redki rokopisi so se vendarle ohranili, nekateri pa so celo prodrli v tisk in dosegli širšo javnost.

Eremiti – slovenski pridigarji

Štajersko-koroška provinca eremitov se je v zgodnjem 17. stoletju uspešno razvijala zaradi svojega samoniklega članstva. Patri so bili po izvoru večinoma slovenskega rodu. Zato je ena od dejavnosti avguštincev, kjer so slovenska besedila brez dvoma nastajala, bilo pridiganje.

Za domače prebivalstvo v krajih, kakor so Sv. Trojica v Slovenskih goricah in Muta ob Dravi, so tamkajšnji avguštinski konventi vselej imeli nekaj redovnikov, ki so pridigali in spovedovali v slovenskem jeziku. Leta 1749 je iz Ljubljane odšel v konvent v Velikovcu p. Nikolaj Speranzi kot »slovenski pridigar«, ki je bil pozneje poklican na Muto ob Dravi. Za leto 1755 imamo podatek za samostan v Velikovcu, da je »še naprej imel nemškega in slovenskega prid...