Služenje daje smisel

Na severovzhodu Indije po vaseh z najrevnejšim prebivalstvom deluje prva avtohtona redovna skupnost: sestre misijonarke Marije Pomočnice kristjanov, ki so nastale iz don Boskovih salezijank s posebnim oznanjevalno-dobrodelnim poslanstvom. Od leta 2000 do danes se je na njihovih misijonih prek programa POTA in tudi drugače zvrstilo že več kot 150 slovenskih prostovoljcev in prostovoljk, tudi letos. Naše Misijonsko središče omogoča botrstvo otrok, za katere skrbijo sestre. Letos je Slovenijo obiskala vrhovna predstojnica reda, s. Christine Mynsong, Indijka, ki se je prišla zahvalit in okrepit nadaljnje sodelovanje. Najprej bi radi spoznali vas osebno: iz kakšne družine izhajate in kako ste se odločili za posvečeno življenje? Doma sem iz Shillonga v po-krajini Meghalaya, iz ljudstva Khasi. Moja družina je iz srednjega sloja. Oče je bil učitelj, mama gospodinja. V družini nas je bilo sedem otrok. Imela sem lepo otroštvo. Starši so me od petega do devetega razreda osnovne šole dali v internat, ki so ga vodile prav misijonarke Marije Pomočnice. Opazovala sem, kako obiskujejo družine, hodijo po vaseh, poučujejo, molijo ... Njihovo življenje me je nagovorilo, zato sem med počitnicami dva tedna počivala doma, dva tedna pa bivala v samostanu, da sem s sestrami hodila po vaseh. Tam sem še pobliže spoznala njihov način življenja. Močno me je pritegnil in odločila sem se, da grem tudi sama po njihovi poti. In ste jo prehodili vse do vrhovne predstojnice. Pred imenovanjem pa ste, med pandemijo, doživeli srečanje s smrtjo. Kako gledate na to izkušnjo? Sestre smo tudi med pandemijo hodile po vaseh in delile hrano. Pri obiskih revnih družin smo se izmenjevale. Verjetno sem se ob nekem obisku okužila. Najprej sem nekaj časa preživela v samostanu. Simptomi so bili vedno močnejši, in ko so opazili, da je stanje resno, da mi upada kisik, sem morala v bolnišnico v enoto za intenzivno nego, kjer so me za deset dni priključili na respirator. Nobenega stika nisem imela ne s sestrami iz skupnosti ne z družino, ne z nikomer od zunaj. Bila je zelo samotna izkušnja. Vsako uro sem videla, kako je nekdo umrl zaradi koronavirusa in so ga odpeljali. To me je močno pretreslo. V sebi sem se predala Božji volji: »Če je Tvoja volja, da tudi jaz umrem, mi pomagaj, da se na to pri- pravim.« Po desetih dneh mi je medicinska sestra rekla: »Danes ste pa videti dobro!« Vprašala sem: »Bom preživela?« Odgovorila je: »Stoodstotno!« Takrat se mi je povrnilo upanje. Prišel je tudi zdravnik in potrdil, da se stanje izboljšuje. Kmalu mi je rekel: »Lahko zapustite intenzivno nego. Testi so normalni, lahko dihate brez pomoči.« Kako gledam na to izkušnjo? Od tistega trenutka naprej sem čutila, da živim drugo življenje, novo življenje. »Dobro, lahko živim – in bom živela polno,« sem si rekla. Kolikor lahko razumem, mi je Bog s tem želel povedati: »Tvoje poslanstvo še ni končano. Moraš se vrniti in ga dokončati.« Verjamem, da imam še veliko dela – tako zase, za svoje duhovno življenje, kot tudi za poslanstvo naše kongregacije. Kongregacija velja za prvo avtohtono skupnost severovzhodne Indije. Kako je nastala? Leta 1942 je bil v Shillongu, kjer je bil škofijski sedež za celotno severovzhodno Indijo, italijanski škof Stefano Ferrando, salezijanec, ki je v postopku za beatifikacijo. Obiskoval je različne dele Meghalaye in sosednjih dežel. Razmere v drugi svetovni vojni in po njej so bile težke – veliko trpljenja, številni moški se niso vrnili iz vojne. V vaseh so ostale le žene in otroci. Tujim misijonarjem je bilo prepovedano delati. Prav v istem času se je skupina deklet iz dekliškega salezijanskega internata želela pridružiti sestram Marije Pomočnice, toda takrat niso smele sprejeti domačih deklet. Ko je zanje slišal škof Ferrando, je rekel: »Že dolgo sanjam o tem, da bi vzgajali domačinke, ki bi skrbele za žene in otroke po revnih vaseh. Potrebujemo ljudi, ki bodo prinašali vero in osnovno izobrazbo po domovih.« Svetega očeta je prosil za dovoljenje in leta 1942 je s prvimi dekleti ustanovil našo kongregacijo. Za njihovo formacijo so prvih 25 let skrbele sestre salezijanke. Število naših sester se je večalo, zato smo po 25 letih dobile svojo vrhovno predstojnico in začele smo prevzemati odgovornost za kongregacijo. Kako pa se vaše poslanstvo razlikuje od poslanstva Hčera Marije Pomočnice – salezijank? Naše poslanstvo je evangelizacija, kateheze, vzgoja in izobraževanje ter socialno delo, kar pomeni, da dvigujemo človekovo dostojanstvo in izboljšujemo življenjske razmere. Poseben namen ustanovitelja Ferranda je bil, da sestre obiskujejo ljudi po vaseh, oznanjajo evangelij, poučujejo verouk, prinašajo vero in skrbijo za žene ter dekleta na podeželju. To je nekoliko drugače kot pri sestrah salezijankah, ki se posvečajo predvsem vzgoji mladih. Me pa delamo z revnimi na podeželju, s starimi in mladimi, zlasti z ženskami in družinami po vaseh. Danes je 1.410 vaših sester prisotnih v 14 državah sveta. Kako so sprejete med domačini? Ljudje nas povsod zelo lepo sprejemajo in so hvaležni za naše delo. Ko pridemo v neko okolje, sestre najprej obiščemo družine, najprej uboge in bolne. Z njimi molimo, prinašamo jim tolažbo. Sodelujemo tudi v župnijah – pripravljamo jih na prejem zakramentov, pomagamo pri župnijskem pouku, sodelujemo z duhovniki v katoliških šolah in spoznavamo tudi družine otrok. V nekaterih državah, denimo v Južni Afriki, delamo z mladimi. V Lesotu imamo šolo za otroke s posebnimi potrebami. Ne samo škof, tam so tudi državne oblasti hvaležne, da je za te otroke dobro poskrbljeno. V Etiopiji in Svazilandu sodelujemo v pastorali. V Južnem Sudanu poučujemo, imamo internat in skrbimo za gobavce – vsak teden jim prinesemo medicinsko pomoč, previjamo jim rane, prinesemo jim hrano, oblačila in molimo z njimi. Po vsej Afriki smo zelo dobro sprejete. V Papui Novi Gvineji sodelujemo v salezijanski župniji: poučujemo v šoli, obiskujemo vasi in družine. Ena izmed zelo ganljivih izkušenj je bila, ko je apostolski nuncij slišal, da obiskujemo revne družine v vasi: ker je bil tako vesel, je poiskal finance in sestre prosil, naj oskrbujejo vso vas, vse prebivalce. V Manili na Filipinih smo šele začele – delamo na revnem obrobju mesta: sestre obiskujejo družine, molijo z njimi, pomagajo v zakristiji in so neprestano med ljudmi. Navzoče smo tudi v nekaterih zahodnih državah. V Italiji in Nemčiji delujemo po župnijah, obiskujemo bolne in ostarele na domu, prinašamo obhajilo onemoglim in delamo v domovih za ostarele. Zato lahko rečem, da nas ljudje povsod lepo sprejemajo. So se vaše sestre kdaj srečale tudi s preganjanjem? Morda v Indiji. Ne gre za odkrito preganjanje, ampak za nekakšno prikrito omejevanje našega dela. Na primer, v naših izobraževalnih ustanovah moramo upoštevati izjemno stroge predpise. Tam in v centrih za pomoč, kamor sprejemamo revna dekleta s čajnih plantaž, nas oblasti skrbno preverjajo, kaj poučujemo, kakšen program izvajamo ... Če organiziramo večje srečanje, nas vprašajo, ali gre za spreobračanje. Včasih skrbno preverjajo naša nakazila iz tujine. Zahtevajo podrobna poročila, ker mislijo, da denar uporabljamo za spreobračanje. Ponekod ne moremo svobodno hoditi k družinam, ker nas takoj sumničijo. Pri marsikom že naša redovniška obleka povzroča sum, zato nas strogo nadzirajo. Torej vaša kongregacija ni usmerjena samo v dobrodelnost, temveč tudi v oznanjevanje. Katere pastoralne dejavnosti izvajate? Morda ne v Indiji, kjer nimate svobode, ampak širše? Na severovzhodu Indije lahko vse to izvajamo. Tam imamo svobodo. Pastoralo izvajamo na poseben način. Ko nas sprejmejo v neko župnijo, tja pošljemo pet sester: dve delata v šoli, ena v ambulanti ali vodi internat, dve pa sta zadolženi za pastoralno delo. Ti dve hodita v oddaljene vasi in tam ostajata po tri ali štiri dni. Spita pri ljudeh doma, jesta z njimi, poslušata njihove zgodbe. Zvečer pripravita molitvena srečanja, pouk, duhovne pogovore in oznanjata Božjo besedo. Udeležijo se jih tudi nekatoličani ali celo neverni. Čez dan obiskujeta družine, bolne, ostarele, otroke poučujeta verouk, odrasle pa zjutraj in zvečer. Ti dve – imenujemo ju »potujoči sestri« – obiskujeta družine v župnijskem okolju in pripravljata ljudi na zakramente: sveto birmo, prvo obhajilo in mlade pare na zakon. Obiskujemo tudi nekatoliške družine. Pogovorimo se o njihovem življenju, in čeprav sprva govorimo o vsakdanjih stvareh, vedno prinesemo tudi molitev – za njihove bolnike, za stare starše, kar jih pritegne. Počasi se nekateri približajo veri. Za dijake v internatu pripravljamo duhovne obnove, spokorne dneve z nagovori o veri in spovedovanjem; sveto mašo pa obiskujejo redno. V naši šoli za otroke s posebnimi potrebami se otroci vsega tega učijo v znakovnem jeziku, zato se morajo tudi sestre, učitelji in duhovniki naučiti osnov znakovnega jezika, tako tudi oni duhovno rastejo in njihova vera živi naprej. V naši skupnosti imamo dve gibanji za laike: za mlade in za ženske. Namen skupnosti YAC (Mladi apostoli za Kristusa) je, da »mladi evangelizirajo mlade«. Veliko mladih ne obiskuje cerkve in ne živi vere, zato jih drugi mladi poskušajo doseči. WAC (Ženske apostolke za katehezo) pa poučujejo verouk žene in družine. Imamo še »Program misijonske izpostavljenosti«. Enkrat na leto izberemo župnijo in se skupaj – sestre, katehistinje (WAC), mladi (YAC) in kandidatke za redovništvo – odpravimo v vasi, ki spadajo v tisto župnijo. Razdelimo se v skupine po pet in vsaka skupina gre v svojo vas. Tam ostanemo ves teden – od pone-deljka do sobote – in izvajamo pastoralno delo: obiskujemo družine, poučujemo verouk, pripravljamo na zakramente. V nedeljo se nato vsi zberemo v župniji in teden sklenemo pri sveti maši, kjer tisti, ki so pripravljeni, prejmejo zakramente. Tako poteka naša misijonska dejavnost in tako oznanjamo. Ste se v Indiji srečali s slovenskimi prostovoljci? Da, spoznala sem jih tudi tam in lahko rečem, da so zelo predani. Naši centri so na podeželju, kjer ni udobja. Ni dobrega prevoza, ni ustreznih pogojev za bivanje, a vaši prostovoljci so vse to sprejeli brez ugovorov. Prilagodili so se tudi naši hrani in pre-prostemu življenju, ki je revno in skromno. Bili so zelo dobri in mi smo jih bili zelo veseli. Nikoli nismo začutili, da bi jim bilo neprijetno – vedno so kazali veselje. Zato smo bili z njimi resnično zadovoljni. Prvič ste v Sloveniji. Kakšno je bilo srečanje z nekdanjimi prostovoljci? Bilo je zelo lepo. Odnosi so ostali zelo lepi. Zanje je bil to čudovit trenutek obujanja spominov na njihovo prostovoljno delo v severovzhodni Indiji. Povedala sem jim, da se jih na naših misijonih in v šolah še spominjajo tako otroci kot duhovniki in župljani. V nekaterih krajih sprašujejo, kdaj bodo spet prišli. Pogovarjali smo se o novih šolah za otroke s posebnimi potrebami in o podeželskih šolah. V internatih imamo 170 otrok iz revnih družin. Prosila sem, ali bi lahko razmislili o možnosti štipendiranja ali botrstva. Ne za vse, ampak za najbolj potrebne. Nekateri prihajajo iz družin, kjer je več otrok, včasih so štirje ali jih je pet iz iste družine, ali pa gre za otroke s posebnimi potrebami in starši ne zmorejo plačila. Zato smo razmišljali o možnosti botrstva in odziv slovenskih prostovoljcev je bil zelo spodbuden. Iskali smo načine, kako razširiti novico o botrstvu po Sloveniji, da bi ljudje izvedeli zanj in bi tisti, ki se čutijo nagovorjene, darovali. Našim otrokom že nekaj evrov pomeni ogromno. Obiskali ste Misijonsko središče, ki bo omogočalo botrstvo otrokom v vaši oskrbi. Kako bo program deloval v praksi, da bodo darovi res dosegli potrebne? Za izvedbo programa bo odgovorna ravnateljica naše šole, kajti botrstvo bo pokrilo stroške dijaškega doma in šolnine. Mi bomo pripravili vse podatke o otroku in okvirni letni proračun ter vse to poslali vaši misijonski pisarni, kjer bodo presodili, koliko lahko prispevajo. Že sedaj deluje sponzorstvo za otroke v našem Ferrando centru za govor in sluh (fshc.org.in). Mesečni dar znaša 42 evrov na otroka, celoletni pa 504 evre. Preostanek prispevajo starši. Ker je mesečni znesek za mnoge botre previsok, ima vsak otrok dva botra, ki darujeta po 21 evrov na mesec oz. 252 evrov na leto. Za vse to vodimo natančno računovodstvo. Kaj bi za konec sporočili ljudem v Sloveniji, še posebej mladim? V teh dneh, ko sem bila v Sloveniji, sem začutila, da so ljudje zelo pobožni. Starejši imajo globoko vero, videla sem polne cerkve. Mladim pa bi rekla: današnji svet je drugačen, a duhovno življenje ostaja najpomembnejše. Molite. Rastite v Jezusu. Kajti ne glede na to, kaj se dogaja – vojne, podnebne spremembe, druge negotovosti –, Bog vas lahko reši in vodi. Tisto, kar daje življenju smisel, mir in upanje, je služenje. Ko služimo drugim, najdemo veselje in notranjo izpolnitev. Zato mladim pravim: Dokler ste zdravi, dokler imate čas in moč – služite! V domovini ali zunaj nje. In to upanje boste prinesli še drugim. Jezus je v svojem življenju ljubil vse in se v ljubezni popolnoma daroval. Če bomo tudi mi delali z ljubeznijo, bo On vse uredil. Vse bo postavil na pravo mesto.

Služenje daje smisel

Služenje daje smisel

Najprej bi radi spoznali vas osebno: iz kakšne družine izhajate in kako ste se odločili za posvečeno življenje?

KAMNIK – Ponatis knjige o Emi Krški

SMLEDNIK – Nedelja zakonskih jubilantov

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.