V tem življenju smo lahko prepričani le o eni stvari: da bomo vsi umrli. Smrt je edini stalni, neizogibni dogodek, ki ga mora pričakovati vsak človek. Pa vendar pred smrtjo bežimo, o smrti se ne pogovarjamo. »Kako morbidno!« je bil francoski pisatelj Fabrice Hadjajd »deležen pogledov pomilovanja«, ko je prijateljem povedal, da piše knjigo o smrti. »Sploh ne, sem jim odgovoril. Morbidno je ne razmišljati o smrti … Če si želimo resničnega in pravega veselja, moramo pogledati smrti v obraz. Zanikanje smrti pomeni zanikanje življenja.«

»Bežimo pred neznanim«

Zakaj torej tako težko govorimo o lastni smrti? Frančiškan p. Marjan Čuk pravi, da je strah pred smrtjo logičen, saj še nihče od nas s smrtjo nima izkušnje: »Bežimo pred neznanim – a smrt je vedno pred nami, mislimo, da smo se ji oddaljili, v resnici pa hitimo k njej, vsak dan smo ji bliže.« Človek ni postal večen, tudi v dobi tehnoloških čudes ne: pobliski lučk v elektronskih napravah, zmagoslavja medicine, ko...